LJUBLJANA – Tako v Sloveniji kot v tujini je za veliko število zločinov vzrok ljubosumje. Zadnje čase pri nas odmeva predvsem krvavi pohod 18-letne Prekmurke Megy, ki ga je očitno spodbudilo prav to.
Na temo ljubosumja smo se pogovarjali s specialistom zakonske in družinske terapije in strokovnim vodjo Družinskega inštituta Bližina Dragom Jerebicem.
Kaj sploh je ljubosumje?
Jerebic pravi, da ljubosumje ni nič drugega kot občutek zavrženosti, odrinjenosti oziroma strah, da bomo zamenjani, izdani ali razvrednoteni. Gre za strah, da bo našega odnosa konec. Vendar pa ima ljubosumje tudi svojo funkcijo. Strah, ki ga občutimo, je varovalno občutje, ki dva varuje, da ostaneta v odnosu, za katerega sta se odločila.
Ljubosumje ni le negativno
Čeprav večina med nami ljubosumje jemlje kot negativno čustvo, pa Jerebic pojasnjuje, da obstaja tudi »normalno« ljubosumje, kar preprosto pomeni, da prvemu ni vseeno za drugega in da je morda drugi, ne da bi vedel, v »polju nevarnosti«. Jerebic je to nazorno opisal na primeru: »Recimo, da se na pikniku neka ženska malo preveč vsiljuje moškemu, ki tega še ni opazil, medtem ko je njegova žena ali partnerica to že opazila. Če je ta moški pripravljen slišati svojo ženo, ki sicer govori o svojih občutkih in ne obtožuje svojega moža, jo lahko preprosto pomiri, da nima nobenega namena imeti kar koli s to žensko.« Vendar pa poudarja, da nasilje ni rešitev, saj bi bilo »neumestno, če bi ta žena šla obračunavat z žensko, če bi se ta zapletla z njenim možem, ker za to ni odgovorna ta ženska, temveč njen mož«.
Kako pomiriti ljubosumnega partnerja?
Jerebic pravi, da ljubosumnega partnerja najlažje pomirimo tako, da smo z njim iskreni in odkriti. »Po navadi se ukvarjamo, s tistim, ki je ljubosumen, bolj v smislu kazanja s prstom, glej, kakšen ali kakšna je, manj pa z osebo, ki to občutje prebudi ali okrepi. V terapevtskem delu se vedno znova potrjuje, če se drugi partner odloči pomiriti ljubosumnega, se ta zelo kmalu umiri.« Težava nastane, če ljubosumni partnerja ne želi slišati in se pomiriti, v tem primeru dodaja Jerebic, se po navadi konflikt še stopnjuje.
Patološki ljubosumneži so osebe z mejno osebnostjo motnjo
Najteže je pomiriti patološke ljubosumneže. Jerebic pravi, da so to po navadi osebe z mejno osebnostno motnjo. Ta je močno povezana z osebami, ki so imele v preteklosti veliko težkih izkušenj z zavrženostjo, osamljenostjo, neljubljenostjo. Jerebic nadaljuje: »Zato so praviloma te osebe v svojem odraslem življenju zelo (pretirano) občutljive ravno na teh področjih: hitreje se bodo počutile spet zavržene, neljubljene, odrinjene.«
Brez terapevtske pomoči ne bo šlo
Vendar pa si te osebe na žalost izbirajo ravno take partnerje, ki ta občutja najgloblje in najpogosteje prebujajo in povzročajo. Jerebic meni, da bodo ti pari le težko umirjeno živeli brez terapevtske pomoči.
Patološko ljubosumje pogosto spremljajo še druge težave
Vendar pa patološko ljubosumje na srečo ni pogost pojav. Jerebic pravi, da se le redko sreča z njim. Pogosteje ima opraviti s pari, kjer eden drugega obtoži, da je patološko ljubosumen, na koncu pa se izkaže, kjer je dim, je tudi ogenj, in da ni šlo za patološko ljubosumje, temveč za upravičeni nemir, ki ga je drugi pravilno zaznal. Jerebic je prepričan, da je tam, kjer je v resnici prisotno patološko ljubosumje, zagotovo zraven še mnogo drugih težav, denimo nasilje grožnje, siloviti prepiri. Zato bi moral par poiskati terapevtsko pomoč, saj je samo vprašanje časa, kdaj bo ljubosumje izbruhnilo na dan.
Za svoja občutja niso krivi, so pa odgovorni za svoja dejanja
Jerebic pravi, da osebe z mejno osebnostjo motnjo niso krive za občutja, ki jih doživljajo, saj je zanje značilna impulzivnost, ker pomeni, da se težje pomirijo in hitreje izbruhnejo, prav gotovo pa so odgovorne za dejanja, ki iz tega sledijo.
Povezava s fizično in čustveno zavrženostjo
Ljubosumje je med drugim povezano tudi s tem, ali so bile osebe v preteklosti že prevarane, vendar pa je po Jerebičevem mnenju še bolj kot s prevaro v preteklosti povezano s fizično ali čustveno zavrženostjo in z zanemarjenostjo. Mnogi ljubosumneži se tega niti ne zavedajo.
Ko želimo bolečino povzročiti drugemu
Razlog, da tarče ljubosumnežev niso njihovi bivši partnerji, ampak novi spremljevalci bivših ljubezni, je maščevanje. To pa ni nič drugega kot način regulacije lastnih neobvladljivih in razbolelih čutenj. »Bolečino, ki jo čuti sam, želi projicirati na drugega oziroma povzročiti drugemu,« še dodaja Jerebic.
