LJUBLJANA – Bratje Kosler, člani ene najbogatejših kranjskih družin tistega časa, so se leta 1864 v Ljubljani odločili odpreti pivovarno. Za lokacijo so izbrali Spodnjo Šiško, kjer so imeli tako odličen vodni izvir kot tudi dobro železniško povezavo. Čez tri leta je tam že stala pivovarna Kosler, ki je čez čas zrasla v sodoben obrat, ki zdaj lahko proizvede okoli milijon hektolitrov piva na leto.
Bratje Kosler so pivo prodajali ne le na Kranjskem, ampak tudi v Trstu in severni Italiji, Avstriji, v hrvaškem primorju in po Dalmaciji. Zato so leta 1909 s sodelovanjem Avstrijskega kreditnega zavoda za trgovino in obrt v Ljubljani ter graških pivovarn Göss, Puntigam ter Reininghaus ustanovili delniško družbo in jo poimenovali Pivovarna Union.
Širitve in prevzemi
Ta se je začela hitro širiti in kupovati manjše ter večje pivovarne v bližnji in daljni okolici, med njimi tudi pivovarno Laško (ta se je na novo odprla šele leta 1938) in pivovarno Thomasa Götza v Mariboru. Vse prevzete pivovarne so nehale proizvajati pivo, zato je Union ostal edina industrijska pivovarna v Dravski banovini Kraljevine Jugoslavije.
Leta 1929 se je proizvodnja piva v Ljubljani zaradi svetovne gospodarske krize močno zmanjšala. A medtem ko so se druge pivovarne zapirale, je Union vztrajal in čez šest let spet začel poslovati z dobičkom. Proizvodnja je spet rasla in do druge svetovne vojne so nabavili sodoben kombinirani stroj za polnjenje in zapiranje steklenic – zmogel jih je napolniti tudi 4000 na uro, kar je bilo dvakrat več kot prej.
Med vojno so v pivovarni skrivali orožje, ki ga je tam pustila jugoslovanska kraljeva vojska, in zbirali sanitetno opremo za partizane, nakar so ju odvažali v votlih stenah tovornjakov in s sodi, dokler ni italijanska policija leta 1943 izvedla obsežne racije in aretirala okoli 70 delavcev Uniona.
Nacionalizacija in nova rast
Po vojni je bilo podjetje nacionalizirano. Do 60. let je pivovarna dosegla in s skoraj 150.000 hektolitri piva na leto presegla medvojni vrhunec proizvodnje. Varili so pet vrst svetlega piva in eno temno. Proizvodnja se je nenehno posodabljala, pomembni sta postajali tudi oglaševanje in oblikovanje.
Steklenice, nalepke, sodi in zaboji so se seveda spreminjali. Rjave steklenice z vgraviranim napisom pivovarne in belimi keramičnimi zamaški, ki so jih uporabljali med obema svetovnima vojnama, je nasledila stara dobra delavska flaša, uradno imenovana evrosteklenica, sredi 90. let jo je zamenjala steklenica z dolgim vratom. Leta 1967 so se poslovili tudi težki leseni zaboji, ki so jih zamenjali plastični, zaradi česar so se precej znižali stroški transporta.
Leto pozneje so pivo začeli pasterizirati in mu tako podaljšali trajnost. Že leta 1972 je nastal Uni, ki je bil najprej še naravni hmeljni napitek z nizko vsebnostjo alkohola, sedanjo brezalkoholno podobo pa je dobil leta 1989, ko se je pojavilo tudi temno pivo Črni baron.
Grenko-sladko maščevanje
Leta 1991 je Union spet postal delniška družba, ki jo je 2005. po dolgi pivovarski vojni z belgijskim Interbrewom dokončno prevzela Pivovarna Laško, d. d. Maščevanje je vedno sladko, no, v primeru piva bi lahko rekli tudi grenko.
Zdaj v Unionu proizvajajo različna piva – od klasičnega svetlega prek pilsa do temnega piva, trendovskega Smila, mešanega Radlerja ter močnejšega in aromatičnejšega piva Premium, varjenega po nemškem zakonu o čistosti piva, ki pa ga je iz takšnih ali drugačnih razlogov v lokalih in trgovinah precej težko najti. Pomemben del proizvodnje je tudi linija brezalkoholnih pijač, ki se je začela s serijo pijač Sola, nato pa še z naravno vodo Zala in vodami z okusi Za.