Ljubljansko barje
 se igra skrivalnice

LJUBLJANA – Ostrorogi Jelen in Neokretni Karp, sprta med seboj, se zazreta v Reko. Življenje. Za otokom se skriva najstarejše kolišče pod Plešivco. Jelenu se je zdelo tam vedno najbolj prijazno. Z drevakom bo odveslal tja.

Janez Jalen je decembra 1943 dokončal trilogijo Bobri in v njej natančno opisal dogajanje s konca kamene dobe in začetka bakrene, ko se je koliščarska civilizacija na Ljubljanskem barju po 2000 letih že začela počasi poslavljati. Bobri ponazarjajo še enega od številnih simbolov Ljubljanskega barja, ki v svoji skrivnostnosti še danes vznemirjajo znanstvenike pa tudi navadne smrtnike. Ki ga sicer še ne cenimo dovolj.

Arheološki raj

Koliščarska kultura je za svoj usodni razvoj nujno potrebovala obsežnejše vodovje. V kvartarju je reka Sava nanosila prod, ki je potem povzročil zajezitev Ljubljanice (Reke) ob izlivu v Savo. Celotna barjanska kotlina se je tako spremenila v jezero, ki se je potem počasi spreminjalo v močvirje. V obdobju ojezeritve, na prehodu iz kamene v bronasto dobo, pa so v jezeru med drugim živeli vodni polži konhilije. Njihove hišice lahko še danes najdemo v posebni plasti barjanske zemlje, imenovani polžarica, ki je približno meter pod zemljo. V njej je Dežmanova arheološka ekspedicija v drugi polovici 19. stoletja našla lesene kole. Bogata najdišča pri Igu so potem postala znana po vsem svetu. Ljubljansko barje se torej na svojih 180 km2 površine že tisočletja igra skrivalnice. Tako je ekipa Inštituta za arheologijo zgodaj spomladi leta 2002 pod vodstvom Antona Veluščka na Starih gmajnah med drugim našla kolo z osjo, na katero je med vzorčenjem v jarku naletel eden najtrofejnejših arheologov Janez Dirjec. Ko je najdbo izluščil iz večtisočletnega objema jezerske krede, so spoznali, da so odkrili pravzaprav najstarejše neposredno datirano leseno kolo na svetu. Zaradi vrtljive osi predpostavljajo, da gre za del podvozja dvokolesnega enoosnega voza, najdba pa je več kot pol tisočletja starejša (ok. 3200 let pr. Kr.) od znamenitih egipčanskih piramid.

Oropano Barje

Z Barjem ravnamo mačehovsko, malodane pobalinsko. Svojo prvotno podobo je že skorajda popolnoma izgubilo. Podajale so si ga namreč raznorazne paradigme, v vseh pa je bil na prvem mestu človek – in ne naravno okolje. Geograf Marko Premelč ob tem sporoča, da je Ljubljansko barje šolski primer preoblikovane narave. »Človek je s kmetovanjem in rezanjem šote naše največje mokrišče popolnoma izsušil. Več kot 600 km izsuševalnih jarkov in kanalov pa še vedno ne zadošča za popolno izsušitev. Tudi kolonizacija osrednjega dela Ljubljanskega barja se je izkazala za neuspel poskus in je prinesla le kratkoročne koristi ter močno degradacijo okolja.«

Nekdaj iz Bevk niso videli Drenovega griča! V bližini vodotokov namreč po Antonu Meliku, največjem slovenskem geografu, nastaja t. i. nizko barje, v zatišnih legah, stran od vodotokov pa visoko barje, kjer se površina na račun tvorb šote (ki je nastala v glavnem iz šašja pred približno 4000 leti) iz šotnega mahu dvigne nad površino okolice (6 m ali več). Prav takšne so bile razmere tudi na Jurčevem šotišču, preden so šoto porezali. V preteklosti so jo uporabljali predvsem za kurjavo in so jo do konca petdesetih let prejšnjega stoletja skoraj do konca izkoristili. Šotni mah danes zaradi intenzivnega izsuševanja uspeva le še na zelo redkih majhnih površinah, tako da tudi šota danes ne nastaja več. Jurčevo šotišče pri Bevkah je zatorej še eno zadnjih prizorišč, kjer so še do nedavnega rezali šoto. Pa še to nahajališče je iz dneva v dan bolj oskubeno...

»Šota se je danes ohranila samo še v fragmentih na Jurčevem šotišču in Goriškem mahu. Ti ostanki so sicer formalno zaščiteni, vendar sta nadzor in ukrepanje proti roparjem te zelo redke naravne znamenitosti neučinkovita. Na terenu lahko zato le ugotavljamo vedno bolj izropane ostanke šotišč. Za to pa gre kriviti predvsem okoliške vrtnarije in posameznike,« je bil zaskrbljen Premelč.

Človek in Barje

Melik v svoji monografiji ugotavlja, da je ostalo pravzaprav samo še fosilno barje, sorazmerno tanka plast zelo vlažne, nerodovitne črne barjanske prsti. Tudi mejice, ozki grmovni in drevesni pasovi, ki ločujejo njive ali travnike različnih lastnikov in so biotsko med najpestrejšimi habitati, domačini veselo izsekujejo. Barjanskih oken, nastalih zaradi vodnega pritiska, ki so nekoč veselo žuborela in jih najdemo v polžarici, je zaradi znižane podtalnice vse manj. Izsuševanja, intenzivno kmetovanje, nepravilna košnja in dognojevanje delajo precejšnjo škodo tudi flori (npr. močvirskim tuilpanom) in favni.

Južna postovka sploh ni edina, ki je v tem desetletju izgubila svoj gnezditveni okoliš na Barju. Že nekaj let na nebu zaman oprezamo za svatovskim letom kozice, kar bi bilo dokaj zanesljivo znamenje, da vrsta tu še gnezdi. Podobno neuspešna so tudi iskanja črnočelega srakoperja in smrdokavre. Izumrlim gnezdilcem pa že sledijo nove vrste. Usoda bičje trstnice in trstnega strnada, dveh redkih vrst v slovenskem merilu, je zelo negotova. Število gnezdečih prib se je od začetka raziskav na začetku devetdesetih let do danes zmanjšalo za tri četrtine. Tam, kjer kosci ne kosijo več, tudi kosec izgine, pravijo. Povsem drugače je z enim najbolj ogroženih evropskih metuljev, barjanskim okarčkom. Njihove gosenice preživijo zimo zgolj v nepokošeni travi! Želvo sklednico, denimo, ogrožajo neavtohtone akvarijske ribe, ki jih je zavrgel človek.

Tudi zdajšnja Ljubljanica je imela nekoč staro strugo, ki pa je za zdaj še ovita v tančico skrivnosti. V tolažbo ostajata Mali plac in Goriški mah. Prvi je študijski primer tipičnega ostanka Barja, kjer se lahko za hip uzremo v pradavno preteklost, v kateri nam jutranje meglice pričarajo resnično lepoto močvirskega biotopa, Goriški mah pa je najlepši kontrast med naravnim in preoblikovanim. Traktorji, njive, travniki, jarki, brezov gaj, šotišče, kisloljubno vresje, srnjad.

Izpod kolišča Ostrorogega Jelena so še vedno odvažali drevaki blago in ljudi. Vsako jutro iz večjega števila koč se ni več pokadil dim. Ognjišča so ugašala in obsežno mostišče je bilo dan za dnem bolj zapuščeno. (Janez Jalen, Bobri)