Ljubljanski spomeniki imajo lepo službo

Spomeniki nekega mesta veliko povedo o tem, med kakšnimi ljudmi so. Nanje se navežemo in so bolj last sedanjosti kot preteklosti. Tudi kradejo jih, rušijo ob revolucijah in jih tiho umikajo iz javnosti, kadar gre za ideološke nevroze. Včasih zato tisti, ki jih sploh ni, povedo več o mestu kot tisti, ki ga krasijo.

Prešernov na Prešernovem trgu je zaščitni znak Ljubljane. Ob njem se zbiramo, kadar nam je lepo in tudi tedaj, kadar je treba kaj reči bolj naglas. Pred leti se je na steni v Wolfovi ulici pojavila še Primičeva Julija, ki zre k Prešernu na drugo stran trga. Vsak spomenik ima seveda svojo zgodbo o tem, kako je nastajal, kdo so bili njegovi simpatizerji in tudi nasprotniki. Ob Ljubljanici boste na Hribarjevem nabrežju srečali bronastega Gustava Mahlerja in malo naprej še ljubljanskega župana Hribarja. Zelo je spremenil Ljubljano, zlasti po potresu ob koncu 19. stoletja.

Pred parlamentom je obsežen spomenik revoluciji. V preteklosti je vzbudil marsikatera razmišljanja, celo odkupiti so ga hoteli. Pred Narodnim muzejem stoji Valvasorjev spomenik, ki nam sporoča vso veličino polihistorjevega dela in njegove kulturne zapuščine. Ravnatelj muzeja je bil med obema vojnama Josip Mantuani, ki je prej delal na Dunaju kot muzikolog in umetnostni zgodovinar v dvorni knjižnici.

Nedaleč stran od Valvasorja stoji spomenik Borisu Kidriču, prvemu predsedniku prve slovenske vlade po koncu druge svetovne vojne. Ob študentskih demonstracijah se je kdaj zgodilo, da mu je kakšen revolucionarni navdušenec stisnil štruco kruha pod roko. Na tržnici vas pozdravlja Valentin Vodnik, duhovnik, pesnik in pisatelj, po katerem se je pred drugo svetovno vojno imenovala tudi prostozidarska loža v Ljubljani. Pri Križankah je še spomenik Francozom oziroma Iliriji. Zanimivo, kako nas je Napoleon osrečil, da je takoj dobil taka znamenja, Marija Terezija pa v Ljubljani ne premore spomenika, pa nas je nagnala v šole, nam dala zemljiško knjigo in učila umnega gospodarjenja.

Imamo tudi kar dva spomenika Rudolfu Maistru, kakor da se mu hoče prestolnica odkupiti za vedenje v času, ko je general in pesnik bíl bitko v Mariboru. Ljubljana mu je tedaj odgovarjala v slogu: Ne slišim dobro.

Na stavbi Kresije sta dva portreta: prvi je namenjen Adamu Bohoriču, drugi dr. Marku Gerbcu. Prav je, da ju ne prezremo: po končanem študiju jezikoslovja in glasbe v Wittenbergu je Bohorič med letoma 1551 in 1563 vodil svojo šolo v Krškem. Leta 1565 jo je zaprl ter na povabilo Primoža Trubarja in Sebastijana Krelja postal ravnatelj stanovske šole v Ljubljani (sedaj klasična gimnazija). Vodil jo je do upokojitve 1582., v obdobju 1595–1598 pa je bil začasni ravnatelj. Napisal je tudi šolski red in določil slovenščino za občevalni ter učni jezik na začetni stopnji. Ko so po ukazu nadvojvode Franca Ferdinanda 1598. zaprli stanovsko šolo, so Bohoriča izgnali iz domovine in istega leta je umrl v Nemčiji. Marko Gerbec (1658–1718), tudi Marcus Gerbezius in Marko Grbec, je bil slovenski zdravnik, znanstveni pisec, humanist in eden od ustanoviteljev Academie operosorum Labacensis.

Na Rožniku so Cankarjev kip ukradli, a se je že vrnil. Dokaj na očeh je tudi Zoisova piramida, potem pa ponuja Ljubljana celo plejado portretnih plastik in nagrobnih spomenikov. Pojdite skozi Navje, da si malo osvežite spomin na prvega očeta naroda, Janeza Bleiweisa, in še na nekatere zanimive osebnosti, kot je bil na primer Jernej Kopitar. Danes le toliko, vidimo lahko še veliko.