LJUBLJANA, GROZNI – Biti drzen ne pomeni iti prek meja sprejemljivega, ampak biti pogumen stopiti na svojo pot in jo optimalno prilagoditi svojim sposobnostim. Matjaž Ferkov je kot mulec na ledu dvorane Tivoli nabijal hokej, a danes 46-letni Ljubljančan se je že v mladih letih odločil, da se bo zaposlil sam pri sebi. Da ne bo imel nad seboj takega, ki bi mu ukazoval, temveč bo delovno disciplino odmerjal sam sebi. Začel je kot pleskar, in ker je bil odgovoren sam sebi, z ledenih ploskev odšel, preden je sploh pomislil, da bi se šel resnega športnega profesionalca. »Igral sem za ljubljansko Olimpijo in potem postal neke vrste profesionalec za dva meseca, ko sem bolj kot ne za šalo zaigral v skopskem Makoteksu, ta je takrat nastopal v jugoslovanski ligi. Športna pot je v soju luči, toda če se na njej zgodi kaj nepredvidenega, si v trenutku pozabljen. Tega nisem hotel, želel sem imeti šport kot najbolj prijeten dodatek svojemu življenju, pošteno delo pa je bilo moje vodilo,« pravi Ferkov.
Povabilo iz Rusije
Kljub temu je ducat let nazaj oblekel reprezentančni dres Slovenije. Takrat je inline hokejska reprezentanca koleščkarjev kot nerangirano moštvo na posebno povabilo mednarodne hokejske zveze IIHF odšla na svetovno prvenstvo v Nemčijo in tako zablestela, da je preskočila v skupino A, med osem najboljših reprezentanc na svetu. »To je bil neponovljiv čas športne romantike. Igrali smo za slovenski grb, ne da bi kdo upal na plačilo. Še svoje denarce smo dali v skupno malho, da smo sploh šli na to svetovno prvenstvo. Še danes se rad spomnim tistega leta in vseh tedanjih soigralcev.«
Matjaž je leto po tistem rolerje postavil v kot, le redko si jih je še nadel, saj se je zavedal, da se na njegovi osebni in poslovni poti bliža prelomnica. Kot da bi mu šesti čut povedal, naj pozornost usmeri v svoje načrte in opusti moštveni duh, vsaj za nekaj časa. Tako se je zgodila Čečenija! »Gela Valijev, prijatelj iz Rusije, mi je ponudil delo v Tatarstanu, kjer sem sodeloval v zaključnih delih na reprezentančnem državnem objektu. Sledila je ponudba za selitev v Čečenijo, ravno tako naj bi delal na državnem objektu. Sprejel sem jo odprtih rok. Brez strahu, čeprav sem vedel, da razmere tam niso tako mirne, kot so pri nas.« Pet let bo, kar je Ferkov v Groznem in okolici kot doma. Ponudbe sledijo, in kot je videti, se mu je življenjska pot obrnila v Azijo: »Naj povem čisto na kratko: ta predel ima neki svoj šarm, svojo posebno lepoto, ki te pritegne in ti kmalu postane ljuba.«
Učil mlade Čečene
»Majhna hokejska dvorana je v Groznem že obstajala, toda nikogar ni bilo, ki bi logistično spravil vkup ekipo in ji ponudil to, kar hokejistom pripada, predvsem trenerja in opremo, izkušnje in potrpežljivost pri podajanju znanja.« Kot hokejski romantik, ki se je spomnil svojih prvih padcev na ledu dvorane Tivoli, je hotel mladim Čečenom pokazati vso lepoto hokeja na ledu: »Domenil sem se za nabavo opreme v Sloveniji, poiskal sem stike s HK Olimpija za izmenjavo in igranje na turnirjih, kar se bo še nadaljevalo, ter poleg svojega rednega dela v gradbeni stroki, ure in ure porabil še za delo v hokejskem klubu. Užival sem vsak trenutek, ko sem gledal Čečene, kako se podijo po ledu.«
Manjkal je le še trener! Leta 2002 je zadnji dan na prej omenjenem prvenstvu v inline hokeju podal roke soigralcem, med drugim tudi Igorju Hriberšku, s katerim sta se poznala iz ljubljanskih hokejskih krogov. Ferkov je v roke pozneje vzel slikopleskarsko orodje, Igor se je s hokejsko opremo podal v Italijo, v Arezzo, kjer je igral in bil nazadnje trener moštva iz prve italijanske lige A1. Udarila je kriza, kar je pomenilo, da je Hriberšek z delovno knjižico ostal na cesti. Odpravil se je domov, kjer ga je čez nekaj dni pričakala ponudba za trenerstvo, ki mu jo je posredoval Matjaž. »Kraj, od koder sem mu poslal ponudbo za delo, je večini na moč nenavaden, sploh ob dejstvu, da tam nikoli prej niso igrali hokeja na ledu. Povedal sem mu, da bi začeli z mladimi hokejisti, starimi do deset let, ki naj bi jih učil prvih skrivnosti drsalne tehnike in udarjanja ploščka po ledu,« se zasmeji Ferkov in nadaljuje: »Le eno malenkost je moral prej urediti: pridobiti ruski vizum in si kupiti letalsko vozovnico do mesta s srhljivo preteklostjo in temu primernim imenom: Grozni.« V deželi mladega predsednika Ramzana Kadirova se je tako Ferkov s pomočjo slovenskega trenerja Hriberška spopadel z neverjetnim izzivom: v glavnem mestu Čečenije sta tako rekoč iz nič zasnovala hokejsko šolo. Ferkovu je bilo kmalu jasno, da Čečeni ne skrivajo ambicij, da bi v nekaj naslednjih letih s svojim moštvom zaigrali celo v KHL, drugi najmočnejši ligi na svetu po severnoameriški ligi NHL, saj nameravajo kmalu pod streho postaviti hokejsko dvorano po ligaških standardih.
Odlikovanje
Velika Rusija, veliki slovanski brat, ni spregledala dela enega izmed drobcenih podalpskih bratrancev. Pred dnevi so Ferkova, ki je bil ravno v rodni Ljubljani, poklicali z ruske ambasade. Povabili so ga na slovesnost, in ko je stopil skozi vrata v sprejemnico, je spoznal, da je namenjena njemu. »Vsi so mi čestitali, nato pa mi je ambasador Ruske federacije Doku Zavgajev na prsi pripel rusko državno odlikovanje za službo Rusiji, kar naj bi bila simbolična zahvala za moj trud in delo z otroki v Groznem.« Še pred odlikovanjem so do Ferkova prišli Čečeni in povedali, da je edino pravično, saj jim je toliko pomagal, da on osebno postane predsednik čečenske hokejske zveze. »Ne sprašujte me, kaj mi osebno pomeni to odlikovanje, ker sem še vedno presenečen nad pozornostjo Rusov, ki so opazili naše, ne le moje, temveč skupno delo z otroki v tej nekoč nesrečni republiki.« Potem se nekam zvito nasmehne in kot predsednik hokejske zveze Čečenije doda: »Lahko le povem, da čečenske sanje o igranju v ligi KHL niso nedosegljive.«
V ruskega predsednika se ni zaletaval
Matjaža Ferkova je doletela čast, da se je srečal z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, a ne na kakšnem diplomatskem sprejemu, temveč na obema ljubem hokejskem igrišču. »Pred slabim mesecem sem zaigral za moštvo Gorci, ki je sestavljeno iz Čečenov, Osetinov, Kabardincev in dveh Slovencev, mene in brata Gorazda, na veteranskem turnirju v Sočiju. Za moštvo legend ruskega hokeja je igrala tudi številka 11 – Vladimir Putin. Bila sva drug proti drugemu, kar je res nekaj posebnega. Da bi se kaj preveč zaletaval vanj, ko je imel plošček, verjemite mi, pa ni bilo preveč za zdravje primerno.«
