Ljubka zelena lepotica

V Topolšico boste prišli iz Šoštanja. Leži ob jugovzhodnem vznožju hriba Lom, kjer so nekoč kraljevali visoki topoli in kjer je iz zemlje privrela voda. Mirni kraj z veliko zelenja in obrobljen z gozdovi slovi po termah in parku ter po spominski sobi iz druge svetovne vojne, v kateri je nemški general Alexander Löhr, komandant nemške vojske za jugovzhodno Evropo, leta 1945 pred našimi partizani podpisal kapitulacijo. Spominska soba je v zgradbi v zdraviliškem parku in je za ogled odprta vsak dan. V isti stavbi so tudi prostori Lončarstva Bahor, ki izdeluje in prodaja unikatne keramične izdelke ter tako kakovostno popestri sicer skromno ponudbo kraja.

Osrednja zgodba Topolšice so seveda terme, saj moč termalne vode ljudi privablja v kraj že od 16. stoletja. Navduševala je tudi ljubljanskega škofa Tomaža Hrena. Toplice, znane kot Florjanove, so leta 1838 odprli za javnost. Na prehodu v 20. stoletje je tu že bilo strokovno vodeno fizikalno-dietno zdravilišče.

Naš pisatelj in politik Josip Vošnjak je v svojih Spominih iz leta 1905 takole slikovito opisal življenje v Topolšici: »Tudi navaden obiskovalec se ne more več za tri krajcarje kopati. Prejšnja idila s priprosto kmetsko postrežbo za ljudi krepkih čutnic se je morala umakniti modernemu zdravilišču za moderne nevrastenike. Tod letajo od velikomestnega življenja prenasičene moške in ženske osebe bose po peščenih potih, se dajo peči solnčnim žarkom in spe v odprtih kolibah, da si popravijo svoje razdrapane čutnice vsaj za čas do prihodnje sezone.«

Slikovit je zdraviliški park z lepimi drevesi, nekatera so odeta v likovne stvaritve mladih ustvarjalcev.

Razgledi z Oslovske gore

Nedaleč od Topolšice je lepa vas Bele Vode, ki leži na nadmorski višini 800 metrov in danes šteje komaj 240 prebivalcev. Razloženo hribovsko naselje samotnih zaselkov je na jugovzhodnih pobočjih Belovskega vrha (973 metrov), Počivalskega vrha (1023 metrov) in Sv. Križa ter v ozki dolini potoka Štajerska Kramarica vse do bližine prevala Kramarica. V vas boste prišli po desetih kilometrih asfaltirane ceste iz Šoštanja skozi Florijan.

Središče naselja je v zaselku pri župnijski cerkvi sv. Andreja, kjer so tudi podružnična šola, trgovina, pokopališče in na slemenu nad cerkvijo starodavna gostilna Savinek. Planinski dom na Smrekovcu je prav tako del naselja Bele Vode; do tja sta od gostilne Savinek dve uri. V spomin na Karla Destovnika - Kajuha, ki je padel v bližini Belih Vod, so pred podružnično šolo, zgrajeno leta 1961, postavili njegov doprsni kip, delo kiparja Marjana Keršiča - Belača. Škoda le, da v kraju ni nikjer označena smer proti kmetiji Žlebnik, kjer je komaj 21-letni pesnik Kajuh tudi padel.

Župnijska cerkev sv. Andreja je bila prvič omenjena 1482., zdajšnja pa je tu od 1793. in je že tretja, ki stoji na tem kraju. Do 1793. so jo popolnoma prezidali in je dobila današnjo podobo. Notranjost je poslikal slikar Kramaršič iz Šoštanja 1905.

Hrib Sv. Križ nad Belimi Vodami se je nekdaj imenoval Oslovska gora. Ponuja čudovit razgled na vse strani, zlasti na Šaleško dolino s Šoštanjem in Velenjem ter Paškim Kozjakom v ozadju ter na Spodnjo Savinjsko dolino vse do Celja. Do vrha hriba je speljana asfaltirana cesta. Tam stojijo dve romarski cerkvi sv. Križa in še Božje stopnice, ki vodijo od spodnjega parkirišča k cerkvama. Starejšo so zgradili med letoma 1833 in 1840, mlajšo pa med 1850. in 1857.

Na Sv. Križu so zgradili kapelo v zahvalo za premagano grižo, ki je tod razsajala 1831. Ker je zaradi številnih romarjev postala premajhna, so med letoma 1850 in 1857 postavili veliko romarsko svetišče. Novo cerkev je 8. avgusta 1862 posvetil škof Anton Martin Slomšek, in to kljub bolezni. Med mašo je bil tako izmučen, da je moral v zakristijo, kjer je napisal še pesem. Njegove besede, s katerimi se je tisti dan poslovil od svetokriških romarjev, so bile: »Sedaj pa z Bogom, preljubi. Ne boste me več videli.« Šest tednov zatem je umrl.