O obstoju družb, društev in združenj na Slovenskem pričajo že dokumentarni zapisi iz 14. stoletja. Leta 1932 je bilo v Dravski banovini registriranih 5626 društev, 1938. že 8211, 1941. pa 11.701. Danes jih deluje ogromno in vsako leto se jim pridružijo nova, ta hip jih je zagotovo nekaj deset tisoč, natančno se tega ne da ugotoviti, saj nekatera ugašajo. Kajpak so različna, različno je tudi članstvo, eno najbolj odštekanih je zanesljivo združenje ljubiteljev panamskih klobukov, rojeno pred okroglim letom.
Slikal jih je Renoir
Pletene klobuke, za katere številni trdijo, da so kralji med slamniki, so v Ekvadorju najverjetneje izdelovali že pred prihodom Špancev v 16. stoletju in so bili v tem delu sveta vsakdanje pokrivalo domačinov. Španci so jih hitro prevzeli in jim dali svojo obliko. Panamec je pleten klobuk, ki ga pletejo iz slame rastline toquilla. V 19. in 20. stoletju so jih pletli v Ekvadorju in jih potem razpečevali po vsem svetu iz Paname. Poimenovali so jih po mestu izvoza, zato ime panamski. Ko so se na pariški svetovni razstavi leta 1855 prvič pojavili v Evropi, so na novosti željne Francoze naredili tako močan vtis, da jih vidimo upodobljene celo na številnih platnih slavnega Augusta Renoirja. Toda ko je predsednik ZDA Theodore Roosevelt leta 1906 obiskal Panamo in gradbišče Panamskega prekopa ter si na glavo nadel slavnega panamca, se je njegova popularnost dvignila pod nebo. Klobuka namreč.
V burnih letih ameriške prohibicije je postal zaščitni znak Ala Capona, Luckyja Luciana in drugih mafijskih šefov. Krasil je glavo Winstona Churchilla, Nikite Hruščova, Humphreyja Bogarta in še krasi Michaela Jordana, če jih naštejemo le nekaj. Med tistimi, ki prisegajo ali so prisegali nanje, so tudi Johnny Depp, Silvio Berlusconi, Harrison Ford, Anthony Hopkins, Arnold Schwarzenegger... Najbolj se poda moškim, a tudi ženske ga rade nosijo, še najraje Madonna. Pri nas ga da rada na glavo Zdenka Jagarinec, odlična novinarka, ki že vrsto let deli streho nad glavo s filmofilom in ikono Studia City na TV Slovenija Marcelom Štefančičem mlajšim.
Blagoslovi jih Pavle Juhant
Lani se je na pobudo Janeza Trontlja rodilo združenje ljubiteljev klobukov Panama, uradno Panama hat klub. Med ustanovnimi člani so še vinar in enolog Zdravko Mastnak, Tony Klepec, ameriški Slovenec, odličen muzikanter na diatonični harmoniki, ki je s svojim ansamblom kar 26 let nastopal čez lužo, zdaj pa uživa pokoj na Floridi, popularni župnik Pavle Juhant (ki seveda na klubskih srečanjih blagoslovi člane in njihove klobuke) in Miro Pletikos, njegovo podjetje Rudolf velja za največjega proizvajalca klobukov v Sloveniji, kajpak izdelujejo tudi panamske.
Omenjeni strici so vsak po svoje zanimivi, njihove življenjske poti so različne, a vse druži sloviti panamec. Tako je podjetnik Pletikos, njegove poslovne poti vodijo zlasti v Italijo, pred leti ustanovil podjetje Klobučarstvo Rudolf. Mojster klobučar pri njem je sin zanesljivo najbolj znanega slovenskega klubučarja vseh časov, Rudija Pajka, tudi sam Rudi, uradno sta slavna tako oče kot sin Rudolfa, od tod tudi ime podjetja. Rudi Pajk mlajši danes velja za najboljšega klobučarja v Sloveniji.
Za enega najboljših ansamblov narodno-zabavne glasbe pri nas pa velja tudi Ansambel Zupan. In ker je Trontelj dokončno zaljubljen v tovrstno glasbo (in kuhanje) ter še posebno v Zupane, je skoraj normalno, da so tudi ti člani Panama hat kluba in da bodo v kratkem času spisali klubsko himno.
Toda tudi Janez Trontelj ima za seboj zgodbo, zanimivo kot le kaj. Družinsko deblo Trontljevih je raziskala Janezova sestra Lidija, ki si na glavo prav tako rada nadene panamca. Njuni predniki, babice in dedki tako po strani mame Rozalije kot tudi očeta Janeza so pred več kot sto leti rosno mladi odšli s trebuhom za kruhom v Ameriko, delat v rudnike v Pueblu v Koloradu. Ne da bi vedeli drugi za druge, kaj šele da bi se poznali, so tam garali več let in se vrnili v njim tako milo in ljubo domovino Slovenijo ter zaživeli na novo.
Zdaj praži kavo
Janez Trontelj, po srcu gostilničar, kar najbrž žal nikdar več ne bo (pravi, da je prestar za to), je zaslovel z lokalom Konjski rep, sprva, leta 1978 je to bilo v podhodu Plave lagune za Bežigradom. Ime Konjski rep je predlagal znani ljubljanski arhitekt Janez Suhadolc, ta slovi kot zelo hudomušen mož. Trontlju se je zdelo malce čudno, a je privolil. Toda prava zgodba s Konjskim repom se začne leta 1980, ko je lokal s tem imenom zaživel na ljubljanskem Tromostovju. Trontelj pravi, da ga je takratni župan Marjan Rožič malone prisilil v to, a še danes ga ima v najlepšem spominu. Začel je s 1000 nemškimi markami v žepu, današnjimi 500 evri. »Delali smo kot norci, po 20 ur na dan, zdaj tega ne bi zdržal. Toda tudi zaslužil sem in tudi vsi zaposleni kot nikdar prej in nikdar pozneje. Sijajna ekipa smo bili,« pove. Leta 1993 se je prvemu poosamosvojitvenemu županu Ljubljane Jožetu Strgarju, prijel se ga je vzdevek Vrtnar, zazdelo, da gostilničar le preveč služi, pa tudi sicer mu je šel popularni lokal na živce. Nekajkrat je dvignil najemnino in tako je Janez Trontelj kultni Konjski rep zaprl. Od tedaj se ukvarja s kavo, ima lastno pražarno in blagovno znamko Troja. Pravega, tistega Trontljevega Konjskega repa pa najbrž ne bo nikdar več.
Klobučarji Pajki in šerif iz New Yorka Rudi Pajk starejši, nekaj let je pod rušo, je s klobučarskimi izdelki, ki jih je izdeloval s pomočjo tudi do dvajsetih delavcev, nekoč oskrboval trg celotne Jugoslavije. Obrt in blagovno znamko Pajk je nasledil po svojem očetu, prvem klobučarju Pajku, tudi Rudolfu. Niti državna podjetja se niso mogla kosati z njim. Klobučarska obrt je Pajku izjemno cvetela, še zlasti če upoštevamo, da je takrat, ko je začel, v Ljubljani delalo še okrog 100 klobučarjev. Znan je bil tudi kot izdelovalec kavbojskih klobukov, ki so postali prav po zaslugi popularne televizijske serije Šerif iz New Yorka v Ameriki izjemno modni. K njegovi prepoznavnosti je namreč bistveno bolj kot oglaševanje vplivala ta nadaljevanka. Rudija s kavbojskim klobukom na glavi so kot navideznega dvojnika zvezdnika Dennisa Weaverja na fotografiji predstavljali tudi kot vrhunskega klobučarja na ameriških televizijah in v revijah. Tedanja slovenska oblast ga je obtožila utaje davkov, mu zasegla vso klobučarsko opremo in ga spravila skoraj na beraško palico. Dvanajst let je bil mlajši Pajk star, ko sta z očetom pobegnila v Avstrijo, kjer je oče odprl majhno trgovinico in tam prodajal predmete oblačilne porabe – vse od klobuka do obutve. Leta 1980 sta skupaj odprla tudi menjalnico, a pravega zaslužka ni bilo. Odpravila sta se v Edmonton v Kanadi, kjer sta nadaljevala trgovske posle s klobuki. Rudi Pajk mlajši, kot tretji klobučar v rodu, je klobučarsko obrt pri nas spet odprl leta 1991, po dolgoletni odisejadi z očetom Rudijem po svetu. |