Ljubezen jo je iz sibirske zime vodila v Slovenijo

LJUBLJANA – Pred štirimi desetletji, januarja 1977, je tudi številne slovenske gledalce pred male ekrane prikovala kultna televizijska nadaljevanka Korenine. Novinar Alex Hailey je kroniko svojih prednikov – kot sužnji so garali na plantažah belih gospodarjev – prikazal skozi zgodbe, ki jih je poslušal kot otrok. Pisatelju ni zadostovalo zgolj izročilo, dvanajst let je zgodbe preverjal z arhivskim gradivom, vse dokler ni prišel do sedemnajstletnega Kunte Kinteja, ki so ga pred natanko četrt tisočletja, leta 1767, ugrabili v zambijski vasi Juffura in ga prodali za sužnja. Televizijski uspeh Kunte Kinteja, na Slovenskem ovekovečen celo v imenu vrtičkarskega naselja v Velenju, je spodbudil tudi mnogo slovenskih izseljencev k iskanju lastnih korenin. Nekaj je v človeški duši, kar ga veže na rojstni kraj in prednike, kot bi iskal svoj domači pristan. Sredi vihre druge svetovne vojne, ki je z doma razgnala in razselila nepregledne trume ljudi – podobno kot zdaj sirske in druge begunce –, je francoska filozofinja Simone Weil, ki je kot prostovoljka sodelovala na republikanski strani v španski državljanski vojni, svoj globoki uvid zajela v naslednjem stavku: »Biti ukoreninjen je najpomembnejša, čeprav najmanj prepoznana potreba človeške duše.«

Mogočna ljubezen

Medtem ko je Alex Hailey kot otrok vsrkaval navdihnjene pripovedi o svojih prednikih, pa so Natašo Mrvar – tako značilno za naš narod še posebno po drugi svetovni vojni – njeni domači na radovedna spraševanja, ki jim jih je zastavljala, puščali brez jasnih odgovorov: »Skrivnost moje babice Katjuše Georgijevne Zajec, mamine mame, mi je dolgo ostajala uganka.«

Negovanje skrivnosti ni moglo potešiti dekličine radovednosti, prav nasprotno: »Zelo mi je burila domišljijo.«

Vedela je le, da je babica prišla iz neke daljne in mrzle dežele Sibirije: »A o njej ni ne govorila ne pustila spraševati.«

Babičino nedostopnost so spoštovali tudi odrasli: »Čeprav so dajali vtis, da nekaj vedo, so pogovarjanje o babičini skrivnosti zavračali, češ da je zadeva občutljiva.«

Pri čemer je zanimivo, da se je sibirska babica poklicno posvečala prav otroškim dušicam: »Bila je vzgojiteljica. Po smrti prvega moža, mojega dedka, je z otroki delala v Ribnici, pozneje v šestdesetih letih pa na Prulah v Ljubljani.«

Babičin pozorno samonadzorovani molk je buril Natašino radovednost: »Kaj neki je povzročilo, da je prišla sem iz tako daljne dežele? Tega sicer nisem mogla izvedeti v podrobnostih, sem pa od svojih staršev, tet in sestričen vedela, tega se ni skrivalo, da je v Slovenijo prišla zaradi ljubezni.«

Deklica je premišljala: »Kako neverjetno močna mora biti ljubezen, da je mojo babico privedla iz njenega kraja tako daleč.«

Babica naposled spregovori

Leta so tekla, Nataša je sama postala mamica, babica pa se je upokojila – in tedaj se je končno odprla vnukinji: »Spletli sva zelo pristno vez. Izpovedala mi je svoje otroštvo, predvsem pa se me je dotaknila tragedija njene matere ob izgubi otroka in moža. Oče moje babice je bil lovec na kožuharje, dragocene sobolje, in krznar. Ta sibirska eksotičnost me je pritegnila do zadnjega vlakna. Čeprav že upokojenka, jo je babica pripovedovala tako živo, kot bi se bilo dogajalo le malo prej. Pa ni babica, rojena 19. marca 1903 v Nižneudinsku na območju Irkustka, tam preživela niti dvajset let.«

Natašo je predvsem prevzela njena ljubezen. Fant, ki je vnel babičino srce, je bil Slavko, uradno Ladislav Zajec, rojen 24. aprila 1892 v Potoku na hišni številki 1 v občini Trebnje, mami Jožefi in očetu Antonu kot najstarejši izmed njunih trinajstih otrok. Nihče od njih ni več živ.

Večina Slavkovih bratov in sester se je rodila v Trnovem, predmestju Ilirske Bistrice, kamor se je potoška družina preselila zaradi očetove občinske službe.

Ko so Slavka poklicala v vojsko, so ga poslali na vzhodno, rusko fronto.

Žal je dedek Slavko umrl že precej pred rojstvom vnukinje Nataše, tako da njegovih prigod med prvo svetovno vojno nikoli ni mogla izvedeti neposredno od njega. Znano pa je, da je pristal v ruskem ujetništvu v taborišču v Nižneudinsku, kjer so avstro-ogrske ujetnike uporabljali predvsem za najnapornejša terenska dela.

V Nižneudinsku sta se dedek in babica, tedaj mlada fant in dekle, zagledala in se zaljubila.

Bili pa so to zelo burni časi po oktobrski revoluciji, ko je državljanska vojna zajela tudi sibirske kraje, tiste ob železnici še prav posebno.

Slavko in Katjuša sta sredi zmede, ki bi bila zlahka pogubna tudi za njiju, prek Petrograda (zdaj se imenuje Sankt Peterburg) srečno prišla do Maribora in naprej do njegovih domačih v Ilirski Bistrici. Dedek je odšel iz Avstro-Ogrske, vrnil pa se je v Jugoslavijo in nadaljeval do domačih v Ilirski Bistrici, ki pa je bila že v Italiji. Tašča je rusko snaho lepo sprejela.

V Ilirski Bistrici je Zajčevima leta 1924 privekala na svet prvorojenka Tatjana. Tedaj je Slavko delal na mednarodnem vlaku Ljubljana–Trst, potnikom je menjaval denar. Pozneje se je z družino preselil v Tavčarjevo ulico v Ljubljano in se zaposlil na banki. V prestolnici sta se rodili še dve hčerki, 1927. Katarina in 1929. Marjana. Slavko je dobro zaslužil, kot mecen je podpiral številne umetnike, med njimi slikarja Ivana Čarga. Ta se je dobrotniku oddolžil s portreti vseh treh njegovih hčera.

Zajčevi so prva leta druge svetovne vojne preživeli v Srbiji. Slavko je septembra 1942 celo dobil dovoljenje oblasti, da je pognal stroje svoje Fabrike ulja Ladislav Zajec v Kaluđerici na obrobju Beograda. A že čez dve leti je umrl, po vojni so žaro z njegovim pepelom prenesli na ljubljanske Žale. Vsaj del Katjušine zaprtosti vase, ki se je tako zarezala v spomin njene vnukinje, gre najbrž pripisati prav tej smrti.

V romanu Speči spomin, ki je pravkar izšel pri založbi Primus, je Nataša Mrvar zajela življenjsko, predvsem pa ljubezensko zgodbo dedka Slavka in njegove ruske neveste Katjuše kot nežno družinsko rapsodijo (literarno delo, ki na široko, oblikovno svobodno izraža zanos, navdušenje), kakršno lahko izpiše le njuna vnukinja.