Ljubenske potice so butar‘ce za cvetnico

LJUBNO OB SAVINJI – Včerajšnja cvetna nedelja je bila tudi tokrat na Ljubnem ob Savinji nekaj posebnega, saj so številni domačini k blagoslovu prinesli svoje znamenite potice, cvetnonedeljske butare, ki so jih uvrstili celo med živo mojstrovino državnega pomena. Ljubenske potice so v tednu pred cvetno nedeljo zaposlovale hišne gospodarje, poleg tega tudi številne mlade in celo ljubenske šolarje. Blagoslovu so se pridružili številni radovedneži, ki jih zanimajo potice, in veliko fotografov; nekateri pridejo na Ljubno celo iz sosednje Avstrije.

Iz peciva in zelenja

Poimenovanje je najverjetneje povezano z butarami, ki so bile v preteklosti sestavljene iz boljšega kruha ali peciva in zelenja. Ime se je ohranilo tudi potem, ko kruh in pecivo nista bila več del njih. Ljubenska potica je zdaj sinonim za figuralno oblikovane cvetnonedeljske butare, ki so edinstvene v Sloveniji in Evropi.

»Motivno bi ljubenske potice lahko razdelili v tri temeljne skupine,« pravi prof. dr. Janez Bogataj: »Prvo predstavljajo potice, ki prikazujejo najrazličnejše (kmetijsko) orodje, naprave, predmete (npr. sekira, tesarska sekira, motorna žaga, plug, grablje) ter predmete, povezane z notranjo opremo bivališč in za razne oblike duhovne ustvarjalnosti, kot so na primer harmonika, kitara, trobenta, knjiga.«

Izdelovalci potic so hišni samouki, prebivalci Ljubnega in okolice pa so se v dneh pred cvetno nedeljo z vso vnemo lotevali priprave in izdelave izbranih motivov. »Tradicija izdelovanja potic je na Ljubnem tesno povezana s tukajšnjim načinom življenja,« pravi Sebastjan Weber iz Muzeja novejše zgodovine Celje, kjer so leta 2009 pripravili celo razstavo o ljubenskih poticah. »Kot takšne so lep dokaz, kako se v ljudski umetnosti prelivata estetika in funkcionalnost. Potice so po pravilu izdelane povsem ročno, od nekdaj namreč velja, da so prave potice samo tiste, ki so narejene doma. Materiali so v celoti naravni in izbrani letnemu času primerno.« Pri ljubenskih poticah gre, če povzamemo misli Sebastjana Webra, za prepletanje sodobnega in tradicionalnega načina življenja. Največjo vlogo tukaj igrata predvsem ljudska ustvarjalnost in želja po nečem drugem, boljšem, lepšem in predvsem drugačnem.

»Prav ta misel je gnala tudi Jožeta Poličnika, ki je konec 19. stoletja izdelal prvo figuralno potico,« poudarja Weber. »Tisti čas je bilo namreč v navadi, da so fantje tekmovali, kdo bo na cvetno nedeljo k žegnu prinesel največjo in najtežjo potico. Ker pa je bil Jože šibek in slaboten fant, se ni mogel kosati z močnimi vrstniki, zato se je odločil, da bo, če že ne more narediti največje in najtežje, naredil najlepšo. Vzel je motiv iz vsakdanjega življenja in – namesto običajnega snopa − na cvetno nedeljo k maši prinesel potico v obliki tesarske krošnje, to je nahrbtnega zaboja za prenašanje orodja. Miselnost je ostala, motivika pa se spreminja iz leto v leto, kot se spreminja način življenja Ljubenčanov.«

Sedem vrst lesa

Dekan Martin Pušenjak, ljubenski župnik v cerkvi sv. Elizabete, pravi, da je že 37 let, odkar je prišel župnikovat na Ljubno ob Savinji. »In vsa ta leta me domačini niti enkrat samkrat niso pustili ravnodušnega na cvetno nedeljo,« pravi. »Vse od leta 1976, ko sem prvikrat na cvetno nedeljo opazil to ljubensko posebnost figuralnih butar ali potic, se ne morem načuditi neutrudnosti in ustvarjalnosti človeškega duha. Če sem leta 1976 lahko naštel sedem ali osem figuralnih potic, lahko danes to številko brez težav zaokrožim na sto ali več motivno različnih potic.«

Med ustvarjalci potic je tudi Alojz Atelšek iz Savine pri Ljubnem. Njegove potice so prave umetniške skulpture, narejene z veliko potrpežljivosti, natančnosti in prefinjene ljudske ustvarjalne estetike. Alojz, ki se je z lesom ukvarjal tudi poklicno, je eden redkih, ki hrani svoje cvetnonedeljske umetnije; v navadi je namreč, da potice po cvetni nedelji uporabijo za izdelovanje križcev, ki jih ljudje zapičijo po svojem posestvu ali jih sežgejo. S križci ali dimom blagoslovijo svoje imetje, predvsem živino in polja, da bodo ta varna pred vsem hudim in bodo bogato rodila.

Ljubno ima še nekaj izdelovalcev potic. Jože Hudej s Tera pri Ljubnem se vsako leto še posebno potrudi pri njihovem oblikovanju. Kako se ne bi, ko pa je prav njegov daljni sorodnik, Jože Poličnik, prvi izdelal figuralno potico. »Tradicija izdelave potic gre iz roda v rod,« pove Hudej. »V naši hiši je prisotna že več kot 120 let. S poticami sem se srečal že kot otrok, ko mi je oče pokazal, kako nastajajo. Pri njihovi izdelavi še najbolj do izraza pride domišljija, zato tudi taka raznolikost teh cvetnonedeljskih simbolov z Ljubnega. Ljudje v zadnjem času prinašajo tudi potice, ki ponazarjajo sodobne tehnične pripomočke, na primer računalnik in podobno, vendar je vse izdelano iz naravnih materialov.«

V njej mora biti, kot pravi Hudej, sedem vrst lesa: iva, meka, božji les, tisa, bršljan, črems in dren. »Danes se na Ljubnem ni bati za prihodnost potic, izdelujemo jih z veseljem in brez nagrad,« pravi Hudej. »Ne izdelujemo jih množično, niti jih ne smemo prodajati, res pa je, da jih nekaj naredimo za Karitas, ki jih ponudi starejšim in tistim, ki si jih sami ne morejo izdelati. Tako zbran denar porabijo za dobrodelne namene za ostarele.«

Po sklepu slovenske vlade so izdelovanje ljubenskih potic razglasili za živo mojstrovino državnega pomena. To je sklepno dejanje prizadevanj Ljubenčanov, zbrano gradivo pa je temelj za pripravo predloga za vpis ljubenskih potic na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.