Te potice so skoraj tako slavne kot flosarija (FOTO)
Domača župnija ob podpori občine in Turističnega društva Ljubno ob Savinji vsako leto vabi na blagoslov prav posebnih butaric, potic, pri cerkvi sv. Elizabete. Potice pa niso povezane s kulinariko, kot bi pričakovali, ampak so to najrazličnejši opotičeni izdelki iz vsakdanjega življenja s pomladnim zelenjem ter modrimi, rumenimi ali rdečimi semeni.
Ko ustvarjalci prinesejo čudovite izdelke k žegnu ob cerkvi in pozneje k sveti maši, je to za družine, sorodnike in širšo javnost veličasten dogodek. Tako je bilo tudi minulo nedeljo, ko se je po nočnem deževju in grmenju vreme zjasnilo in so v soncu zasijala ožarjena lica mladenk in mladeničev, ki so izdelovali ljubenske potice. V zadnjega skoraj pol stoletja je k ohranitvi tradicije, ki se je začela pred najmanj 135 leti, veliko pripomogel domači župnik in dekan, od lani pokojni Martin Pušenjak.
V tistem času je Jože Poličnik, preužitkar z domačije Juvanica v Teru, namesto običajne, klasične butarice v cerkev na Ljubno prinesel prav posebno okrašen predmet. K blagoslovu je položil krošnjo (lesen nahrbtni nosilec s tesarskim orodjem). Takratni duhovnik se je zamislil ob tej posebnosti in skupaj z drugimi butaricami blagoslovil tudi pripomoček. S tem je dopustil drugačnost, lepoto in spremembo običaja, ki pa je po tistem potekal z večletnimi prekinitvami zaradi vojne, tako da so imeli butarice, ljubenske potice in običajni snopi na stežaj odprta cerkvena vrata. Še več, takrat je mladi duhovnik Pušenjak omogočal blagoslov na prostem, kar je z desetletji postala tradicija.
Vsakdanje, a izvirno
V zadnjih 30 letih so se kot izdelovalci ljubenskih potic najbolj izkazali Jože Hudej - Juvaničnik, nedavno umrli Alojz Atelšek - Brinovc, Podlesnik Taškovi, Lorenčič Savinškovi, Volerjevi, Podkrižnik Tončevi, družine Podkrižnik Ročki, Tostovršnik Tratički, Kumprej Sedovski, Jure Atelšek - Petočki, družina Tadeja Brglesa iz Savine, nekdaj najmarljivejši izdelovalec Jože Vodušek - Falentnov, Alojz Mikek, Karel Podlesnik, Franjo Marovt in drugi. Potice so izdelovali od nekdaj zaslužni domačini tako iz trškega jedra kot z obrobja ljubenskih zaselkov, tudi na višje ležečih kmetijah zdajšnje občine Ljubno, od Savine do Okonine, od Radmirja do Planine ter od Rastk, Tera, Primoža do Juvanice.
V dneh pred cvetno nedeljo domačini že stoletje izdelujejo izjemne stvaritve.
Nekateri so se posebej izurili za to sezonsko delavnico, učili so mlade in se preizkušali v oblikovanju iz naravnih materialov ter idejah, ki so bile sprva preprosto kmečko in gozdarsko orodje, cerkvene ikone s križem, kelih in sveča, moštranca in zvonovi. Lotevali so se tudi manjših in večjih krščanskih sakralnih objektov, detajlov ljubenske flosarije, vaških posebnosti. S časom so mlajši posegli po praktičnih predmetih, okrasju, upodobitvi živalskih in človeških figur ter tudi neizvirnih vsebin, kot so digitalni zasloni in druga elektronika. A le les, naravni materiali, barvita semena, zimzeleno listje, mačice ive, dren, bodika, leska ter rumena vrba so bili sprva zapovedani sestavni deli.
Upodabljanje predmetov, ki spadajo v šport, gozdarsko kulturo, glasbo, lov in ribolov, sodobnejša kmečka dela, stavbarstvo in sobivanje v družini, je hvaležno. V dneh pred cvetno nedeljo tako domačini že stoletje, predvsem starejša in srednja generacija, izdelujejo te izjemne stvaritve. Nekakšna tekma se stopnjuje med vse mlajšimi izdelovalci, ki imajo zglede v družini ter celo v sklopu učnih skupin ali turistično-etnografskih društev. A izdelkov slavnih potic, 21. februarja 2013 razglašenih za živo mojstrovino državnega pomena, niso nikoli ocenjevali.
Še vedno štejejo izvirnost, domišljija ter ljudsko verovanje v lepoto narave in pomladnega velikonočnega časa. K temu so zares veliko pripomogli domači duhovniki s Pušenjakom na čelu, prva županja samostojne občine Ljubno Anka Rakun, zdajšnji župan Franjo Naraločnik, svetniki, kulturniki, domala vsa domača društva, gospodinje in kmetje.
2013. so jih razglasili za živo mojstrovino državnega pomena.
Veliki poznavalec ljudske nesnovne kulturne dediščine dr. Janez Bogataj, ki je ob obiskih blagoslova potic prepričal institucije doma in v tujini o izvirnosti in vrednosti te evropske posebnosti, je za Novice pred leti dejal, da imajo ljubenske potice zdaj že skoraj takšen sloves kot flosarija. Kredibilnost je etnološki posebnosti prinesla tudi knjiga velikega formata nekdaj domačinke, publicistke in avtorice Karoline Vrtačnik, Ljubenske potice.
Modeli zelo starih butaric so skrbno shranjeni in na ogled v nekdanjih prostorih Zadružnega doma v Zbirki ljubenskih potic. Tam je tudi predstavitev flosarske zbirke z izvirno simboliko ter modernim filmskim pristopom do dokumentarnega gradiva in predvsem možnostjo predstavitve zgodovine ljubenske flosarske dejavnosti. Letošnji blagoslov je opravil zelo cenjeni pater dr. Karel Gržan z mladimi pomočniki in po sprevodu okrog cerkve daroval sveto mašo.
