PORTOROŽ – Sladoled nikoli ni iz mode, velja za eno najstarejših in najbolj priljubljenih sladic na svetu. Radi ga imamo vse leto, posebno pa poleti, ko tam na plaži, ob njej, v senci ali za večerno ohladitev gotovo najbolj tekne.
Sladoledni Neron in Kitajci
Že stare civilizacije so z ledom stregle različne jedi, da bi jih ohladile. Stari Perzijci so na primer na pojedinah vlivali kapljice kakega sadnega soka na sneg in ga nato dali v bovlo. To so najraje počeli v vročih dneh, uporabljali pa so sneg, ki so ga hranili v podzemnih ledenicah.
Neke vrste sladoled naj bi v antičnem času pripravljali tudi kuharji rimskega cesarja Nerona. Bil je velik oboževalec hladnih sladic, zato so njegovi podložniki v ledenicah shranjevali amfore, v katere so z bližnjih planin prinašali sneg. Dodajali so mu suho ali sveže sadje in med ter Neronu tako pripravljali okusne hladne deserte.
Prvi, ki so sladoled delali s hlajenjem, pa naj bi bili Kitajci, ki so različne sirupe ter druge dodatke hladili ter hkrati mešali tako, da so jih dali v posodo, ki je bila obdana s snegom ali ledom.
Recepte za tako narejene sladice so skrivali kot skrivnost dinastij, dokler v drugi polovici 13. stoletja pri iskanju novih trgovskih poti ni tja zaneslo Marca Pola, ki je njihovo tehniko izdelave sladoleda prinesel v Italijo.
Izum francoskega kuharja
Sladoled, kakršnega poznamo danes, je nastal sredi 17. stoletja v Angliji, njegov izumitelj pa naj bi bil francoski kuhar, ki je delal na dvoru angleškega kralja.
Sprva so si ga lahko privoščili samo vladarji in bogati, z razvojem hladilnih tehnik pa je postal dostopen vsem.
Njegovi največji ljubitelji so prebivalci Nove Zelandije, ki ga na leto pojedo kar 26,3 litra na prebivalca. Sledijo jim Američani, zanimivo pa je, da na vrhu lestvice evropskih porabnikov niso prebivalci vročih južnih dežel, ampak hladnega severa.
V Evropi so tako rekorderji Finci (13,2 litra na prebivalca), sledijo jim Švedi, Danci, Irci, Italijani (8,3), Španci (7,1)... Gurmanski Francozi ga pojedo le skromnega 3,7 litra in od njih smo s štirimi litri na prebivalca za malenkost sladolednejši celo Slovenci.
No, morda bomo te statistike kaj popravili z novim portoroškim festivalom sladoleda. Prvi je bil minuli konec tedna in lizal se je skoraj za vsakim vogalom. Še zlasti radoživi otroci so skupaj s starši romali od enega portoroškega slaščičarja do drugega. Ti so se združili pod okriljem Društva Sončna Riviera in v sodelovanju z Občino Piran ter, kot se za festival spodobi, kepico povsod ponujali za vabljivih 80 centov. Niso pa poskrbeli samo za sladkanje, saj so za vse generacije na devetih lokacijah v bližini sladoleda pripravili poseben program s komiki, glasbeniki, plesalci, čarovniki, akrobati, slikarji, karikaturisti, Disneyjevimi figurami, starodobnimi vozili in otroškimi delavnicami.
V Kavarni Cacao je njen vodja Arzel Hadžiabdič povedal, da so pripravili 40 različnih okusov sladoleda in ta dan je zaradi povečanega števila gostov pri njih delalo kar 23 zaposlenih.
»Ljudje so nori na sladoled. Največ segajo po vanilji, čokoladi in jagodi, sicer pa ponujamo na kepico tudi dva okusa. So celo taki, ki vzamejo 6 kepic,« je povedal.
Z arašidi in svežim sadjem
Vodja kavarne Karamela, slaščičarka Marina Delfar, se je kljub gneči potrudila in nam pokazala, kako pri njih nastaja mlečni vaniljev sladoled, ki je eden od 30 vrst, ki ga delajo. Najprej je v pasterizator na 80 stopinj Celzija dala tako imenovan fiore di latte iz mleka, sladkorja in smetane. Po končanem postopku je dodala pasto z okusom vanilje, nato pa je vse romalo v stroj, kjer se je mešalo in ohladilo pod 0 stopinj Celzija.
Postopek je trajal dobro uro in banjica sladoleda se je že ponujala obiskovalcem.
»Najboljši je takoj, ko pride iz mešalnika,« je povedala in dodala, da ga največ pojedo otroci in morda moški več kot ženske.
Ustavili smo se tudi pred Caffejem Central, kjer je vodja slaščičarne Grand hotela Portorož
Saša Jankovič povedal, da pri njih delajo točen oziroma mehak sladoled, iz katerega pripravljajo zahtevnejše sladoledne kupe z raznimi oreščki, biskviti, prelivi in svežim sadjem.
»Naša kupa solni cvet je na primer z arašidi, figami, čokoladnim prelivom in mlečnim sladoledom. Ruski gosti si ga pogosto zaželijo, zato bi bilo dobro, da bi ponudniki poskrbeli, da bodo po slaščičarnah napisi vrst sladoledov tudi v ruščini,« je svetoval.
Organizatorji niso pričakovali tako velikega odziva, saj naj bi prvi praznik sladoleda pri nas, ki je poživil portoroško ponudbo, pritegnil približno 4000 obiskovalcev.
Mnogi so prišli v Portorož na plažo in nato seveda zavili še na sladoled. Med njimi so bili tudi otroci iz Ajdovščine, z Raven in iz Metlike.
»Prazniku sladoleda smo dodali dobrodelno noto, saj smo v sodelovanju z ZPM na izlet k morju pripeljali skoraj 200 otrok iz socialno ogroženih družin,« je bila zadovoljna Ksenija Sobota iz društva Sončna riviera.
Pozor! Zmerno! Sladoled je dokaj kaloričen, in če ga je preveč, lahko povzroči prehladno vnetje žrela, grla, mandljev, sluznice požiralnika in želodca. Čeprav se to redko zgodi, se z njim lahko tudi zastrupimo. Nekateri dodatki, kot so na primer mleko, jajca ali jagode, lahko pri preobčutljivih povzročijo alergijske reakcije. Poleg tega čezmerno uživanje mrzlega in sladkega sladoleda lahko poškoduje zobovje, povzroči glavobol ter napad migrene. |
