V skromnih, a čistih in še vedno uporabnih prostorih železničarskih montažnih stavb na Parmovi v Ljubljani vadijo. Iz grl se podajajo glasovi skozi okna podolgovate hiše, oblečene v les, pred njo pa stoji velika parna lokomotiva, sicer hudo zarjavela, a stare lokomotive zdržijo veliko. Železničarski muzej je v sosednji stavbi, zato je na dvorišču maja, junija in septembra med tednom vse polno otrok.
Tudi oni dan na zadnji vaji pred velikim jubilejnim koncertom Mešanega pevskega zbora Tine Rožanc so se v napev znane Čez šuštarski most mešali otroški viki in kriki. Pa pevk in pevcev enega najstarejših zborov na Slovenskem, ki je bil ustanovljen 28. maja davnega leta 1911 v Trstu, to ni zmotilo. Tam je bil tiste čase sedež Zveze jugoslovanskih železničarjev. Najprej je deloval kot moški pevski zbor, potem so se leta 1919 preselili v Ljubljano in delovali v okviru Prosvetnega društva Sloga. Kmalu so medse povabili tudi dekleta in nihče več natančno ne ve, koliko nastopov so nanizali v dobrem stoletju delovanja. Društvo Sloga pa se je pozneje, takoj po drugi svetovni vojni, preimenovalo v Železničarsko kulturno-umetniško društvo Tine Rožanc, in to je še danes. Osemindvajsetega maja 2011 so ob 100-letnici obstoja zapeli v Festivalni dvorani v Ljubljani.
Legenda zbora
Leta 1948 se je zboru pridružil takrat 19-letni Zvonimir Skalar, ki je isto leto zapel na slavnostnem koncertu v Festivalni dvorani. »Seveda so bili časi drugačni, peli smo narodne in partizanske pesmi.« Peti je začel že v osnovni šoli, bolj resno pa pri 16 letih.
Dobro se spominja gostovanj z zborom na festivalih železničarskih zborov v Evropi: »Potovali smo na Finsko, v Švico, kjer smo nastopili v Bernu. Šli smo na Madžarsko, na Švedsko, bili smo na Norveškem in drugod po Evropi.«
Petje jim je bilo bolj blizu kot mladim danes: »Bolj smo se družili, bili bolj veseli, čeprav je bilo življenje včasih težko.«
Spominja se, kako so neko nedeljo odšli na Šmarno goro in se na poti nazaj ustavili v gostilni spodaj: »Ko smo zapeli, so litri leteli na mizo, ljudje pa so vzklikali: 'Pojte, pojte.'«
Najbolj so mu blizu koroške in prekmurske, od koder je doma. Sicer pa je N'mau čez Izaro prav pesem, ki se je spominja, da jo je pel z zborom. »Še vedno pa se mi zdi Znamenje na polju stoji ena najlepših in globokih.«
Težko razumemo, a pravijo, da je človek znal prej peti kot govoriti. Morda pa je v pesmi priložnost, da ohranimo slovenski jezik, ki iz mladih ust izginja, postaja vse manj pomemben.
Prav tega se dobro zaveda zborovodja, 67-letna pravnica in glasbenica Jelka Beltram Kovačič, ki že več kot tri desetletja vodi različne skupine, vajeti zbora je prevzela pred osmimi leti.
Ljubezen do slovenske pesmi
»Staroselsko petje, se pravi petje starejših, ki je pogosto obujanje spominov, verjetno res ne more prepričati mladih. Pesem mora biti zanje zanimiva, spevna in tudi razumljiva.«
Kovačičeva nam je sicer pritrdila, da odnos do slovenske besede in pesmi vzbuja skrb, saj se slovenščina na vseh nivojih odriva na stranski tir, a dodala: »Po drugi strani pa imamo veliko študentskih zborov, fakultete imajo svoje, kar je dobrodošlo, hvalevredno in pravzaprav presenetljivo.« Spominja se, da se je prelomnica v odnosu do ljudskega petja zgodila nekje v osemdesetih letih: »Nekateri absolutno radi poslušajo ljudsko pesem in na druženjih hitro zapojejo zraven, drugi pa vse skupaj močno zavračajo.« Za dolgoletno delo na področju ljubiteljske glasbene dejavnosti je Kovačičeva od Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti prejela častno jubilejno Gallusovo značko.
Dvakrat tedensko vaje
MePZ Tine Rožanc zdaj šteje 22 članov. Čeprav so nekateri že v letih in včasih manjkajo na vajah, si vseeno privoščijo tudi šestglasno petje, kar pomeni visoko raven in zahteva resen pristop. To pomeni, da je zbor še kako živ in mu je vredno prisluhniti. Vaje imajo dvakrat na teden, pred nastopi seveda pogosteje. Občasno se jim pridruži slikarka in glasbenica Joža Jamšek in jih spremlja na harmoniki. Tudi oni dan na vajah je posadila harmoniko na kolena in nežno raztegnila meh, popestrila ženske glasove, glasovi možakarjev pa so se ponežili, ko so zadoneli v prostoru.
Tokrat bodo člani in članice MePZ Tine Rožanc visoki jubilej proslavili danes, 3. junija, ob 19.30 v dvorani Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana na Ižanski cesti 12 v Ljubljani.
