Lisičke se po dveh letih vračajo na Pohorje

Vreme se je letos štajerskih organizatorjev, jedro kajpak sestavljajo člani Smučarskega kluba Branik, Zlate lisice, ženske tekme svetovnega pokala v veleslalomu in slalomu, ki bo prihodnjo soboto in nedeljo, usmililo, oni zgoraj jim je navrgel dovolj snega, da bo tekma v alpskem smučanju po dveh letih spet na Pohorju. In ne samo to, planetarna šampionka Tina Maze bo v Maribor priletela tako rekoč naravnost iz ameriškega Vaila, kjer je pokorila svetovno konkurenco. V njeni prtljagi bodo tudi medalje s svetovnega prvenstva, kar bo na Pohorje dodatno pritegnilo, upam si trditi, več gledalcev kot kadar koli, torej prek 50.000, to pa že spada v kategorijo najbolj obiskanega športnega dogodka v Sloveniji, tekem v smučarskih poletih v Planici. No, ja, vreme se mora še enkrat usmiliti Štajercev.

Dokončno je odločil znameniti snežni sveder Filipa Gartnerja, inšpektorja Mednarodne smučarske zveze, Fis, ki je pred dvema dnevoma pokazal, da je snega na pohorski progi dovolj in da ni mrtev, kot se reče v smučarskem žargonu. Gartner, nekdanji trener, je poklical svojega nekdanjega varovanca, tudi dvakratnega svetovnega prvaka v super G, Norvežana Atleja Skaardala, šefa ženskega dela svetovnega pokala, ta pa je dokončno dal zeleno luč za tekmi konec prihodnjega tedna.

Izkupiček letošnje prireditve bo zanesljivo tak, da bo pokril stroške organizacije, na čelu katere sta sekretar Zlate lisice Srečko Vilar in vodja tekmovanja Gorazd Bedrač, oddahnil si bo tudi slovenski smučarski guru Tone Vogrinec, seveda branikovec z dušo in srcem, enkrat celo zmagovalec tekme na Pohorju, ko se je ta še imenovala Mariborski slalom in ni bila ženska. Predlani si je prišlo Tino Maze in kolegice ogledat 40.000 ljudi, ti so ob vznožju Pohorja kakopak tudi pili in jedli, kajpak ne zastonj. Letos bodo zaslužili tudi od nekajletne recesije izčrpani mariborski hotelirji in gostinci, ki so se lahko lani za zaslužek obrisali pod nosom. Kot vemo, bi bil lanski scenarij težko slabši: zaradi pomanjkanja snega selitev v Kranjsko Goro, tam pa zaradi obilice padavin odpoved veleslaloma.

Vseskozi zraven pri Zlati lisici

Gartner, najboljši slovenski trener alpskega smučanja vseh časov, je pri Zlati lisici zraven vseskozi, torej več kot petdeset let. Gorenjec je prišel v Maribor 1964., ko se je ta začela, in bil najprej honorarni trener pri Braniku. Filip, ki se je na Štajersko preselil za vedno, je bil rojen 1939. v Češnjici pri Železnikih, kjer je bil drugi otrok od desetih. Prav on je kot pripravljavec prog sredi pekrskih vinogradov 1970. prvič uporabil dušično gnojilo nitromonkal, s katerim so zaradi odjuge in dežja, ki bi sicer odnesla tekmo, zaščitili progo; s snežnim cementom, kot so poimenovali preparacijo snega, so jo rešili. Filip in druščina so nitromonkal dobili iz tovarne dušika v Rušah kot sponzorski prispevek, seveda. Zanimivo, da je podobno preparacijo snega, vendar s salmiakom, že 1937. na svojih skakalnicah v Planici uporabil genialni inženir Stanko Bloudek.

Leta 1976 se je Gartner na prireditvi prvič pojavil kot postavljavec proge, že tedaj pa je veljal za enega najboljših trenerjev na svetu, zlasti v tehničnih disciplinah, in je pozneje z različnimi reprezentancami in tekmovalci osvojil osem medalj na olimpijskih igrah, 28 na svetovnih prvenstvih, štiri velike kristalne globuse za svetovni pokal in 12 malih. Mimogrede: odličen trener je bil tudi njegov mlajši brat Aleš, ki mu je pred več kot dvajsetimi leti, pri komaj enainštiridesetih, ko je bil trener norveške moške reprezentance, odpovedalo srce.

Toda nesporni oče Zlate lisice je Dušan Senčar, Korošec, doma s Prevalj, čisto blizu Tinine Črne, trinajst let ga ni več med nami, ugledeni mariborski odvetnik, smučarski trener in vizionar, predsednik Branika z vplivnimi zvezami in funkcijami v Fis. Senčar je bil tudi vzoren amaterski delavec, Lisici, Braniku in slovenski smučariji je dajal sebe in celo svoj denar, nikdar v nasprotju z nekaterimi danes ni nič vzel. Mož, ki je pravo študiral v Beogradu in bil tudi ena od žrtev montiranih procesov v obdobju informbiroja, nekaj let je bil na zloglasnem Golem otoku, je prepričal velmože pri Fisu, da je mogoče na Dravskem polju, na komaj nekaj sto metrih nadmorske višine, organizirati vrhunsko tekmo v alpskem smučanju. Norim Štajercem so se smejali tudi Gorenjci, a vendarle sta že na prvo tekmo na Pohorje prišli z olimpijskimi odličji okiteni francoski sestri Goitschel, Christine in Marielle. Slednja je 1964. postala prva dvojna zmagovalka Lisice, takrat so izpeljali dva slaloma.

Šele na 16. Zlati lisici, leta 1979, je tudi našim tekmovalkam Anji Zavadlav, Metki Jerman in Bojani Dornig, ki jih je kot trener vodil poznejši trajnožareči in vsestranski športni funkcionar Tomo Levovnik, prvič uspel veliki met: osvojile so točke svetovnega pokala. Tomo, sicer Korošec, doma iz Slovenj Gradca, že desetletja z ženo Nado, odraslima sinovoma (mimogrede: mlajši Marko je prav tako kot ata poklicno vpet v šport) in zdaj že z vnuki živi v Ljubljani, prave Ljubljančanke pa so vse tri omenjene dame, zdaj malce starejše deklice, za katerimi pa se še vedno ozre moško oko.