Lipicanec od okostja do risanke

LIPICA – Posestvo in zgodovinsko jedro Kobilarne Lipica, kjer je tudi muzej Lipikum, si lahko obiskovalci ogledajo samostojno ali v družbi vodnika.

Vodstvo po muzeju je prevzela vodnica Janeta Čeligoj. Muzejska vsebina je multimedijska predstavitev, ki obsega enajst tematskih sklopov. Obisk je primeren predvsem za družine.

Ob vstopu zaslišimo topot konjskih kopit, stene so tu temne, saj se lipicanci skotijo temni, skoraj črni. Za steno lipicanci dirjajo proti nam. Začutimo njihovo moč, povezanost črede, povezanost z naravo in njihovo lepoto.

Prostor se odpre v del razstave, ki je posvečen konju kot živalski vrsti. Fosilne ostanke zob so našli na Črnem Kalu, kar dokazuje, da so se predniki težkega kraškega konja tu pasli že v davnini. Kdo so predniki današnjega konja? Ogledamo si dve okostji – rekonstrukciji prednikov. Starejši je velik kot srednje velik pes, to je Eohippus. Okostji prednikov lahko primerjamo tudi z okostjem lipicanca.

Ilustracije in fotografije na steni prikazujejo konjeva razpoloženja in čutila. Nataknemo si konjska ušesa in se pred ogledalom preizkusimo v oponašanju njegovega razpoloženja.

Na višjem nivoju muzejskega prostora je razstava umetniških slik Johanna Georga de Hamiltona. Kobilarna ga je tako navdušila, da ji je posvetil kar 72 slik. Najmlajše vabi risalna površina s pisali.

Lipikum pripoveduje o tem, kako so konji že od nekdaj burili človekovo domišljijo. Risal jih je že prazgodovinski človek v francoski jami Lascaux, upodobljeni so tudi na naši Vaški situli iz železne dobe. V antični mitologiji se je konj pojavljal v podobah pravljičnih in polbožjih bitij. To so bili kentavri – polkonji, polljudje, pegaz je bil konj s krili, trojanski leseni konj pa je porazili Trojo.

Ljudje smo že od nekdaj povezani s konjem. Uporabljali smo ga za kmetovanje, potovanja, vojskovanja, lov, šport, danes tudi terapevtsko. Tradicionalne poklice v Lipici si je mogoče ogledati v filmih na zaslonu na dotik.

Sledi prostor, ki predstavi Lipico – zibelko lipicancev. Črke na osvetljeni steni predstavljajo lepo zveneča imena šestih klasičnih linij lipicancev. Pred steno je zaslon na dotik, ki obiskovalce vabi, da po natanko določenih pravilih imenujejo potomca dveh lipicancev. V sredini prostora je interaktivna miza, ki ponuja vpogled v zgodovino Kobilarne Lipica.

Risanka prikaže vojne vihre, zaradi katerih so lipiške konje v stoletjih kar petkrat evakuirali. Temo dopolnjuje vitrina, ki vsebuje konjsko opremo: stremena, ostroge, žvale, podkve iz 15. in 16. stoletja. Izvemo, kako označujejo konje. V igri označevanja se lahko preizkusijo odrasli in otroci. Kopija vzrejne knjige v vitrini napove temo o glavni aktivnosti Kobilarne Lipica – vzreji konj.

Krog sredi prostora ponazarja življenjski krog konj v Lipici. Življenjska obdobja so prikazana z umetniškimi fotografijami in obrazložena v besedilih in slikah. En dan v življenju lipicanca prikazuje urnik njihovega življenja v Lipici. Otroci so se gnetli ob modelu lipicanca v naravni velikosti, ki so ga lahko tudi zajahali.

Informativna besedila in filmi na zaslonu na dotik pojasnjujejo temeljito delo jahača in šolanje konja. V zadnjem, najsvetlejšem prostoru muzeja vstopimo v bel prostor s prostorsko projekcijo in postanemo del nje. Okoli nas se menjajo letni časi na Krasu, sredi tega gledamo lipicance kot del te narave. Zavemo se okolja, ki je dalo lipicanca, svetovno znamenitost.