V srednji šoli sem zazeval kot riba za kisikom, ko sem slišal, da Matija Gubec kot podoba iz osnovne šole sploh ni obstajal. V resnici mu je bilo ime Ambrož in je bil le eden treh vodilnih kmečkega upora. Profesorica nam je namignila, da zgodovinarji to vedo, pa so se zavestno odločili, da ne rušijo osnovnošolskega mita o našem Robinu Hoodu. Drugi mit, pred katerim sem obstal v trenutku razumske razlage, je bil, da Benečani vendarle niso posekali naših hrastov na Krasu. Dokumentirano so se pred tisočletjem vaški poglavarji dobili nekje na Krasu na posvet o pravicah svinjske paše. »Takrat hrastov že davno ni bilo več in niso jih posekali Benečani, ampak kar mi sami,« je sklenil gozdar prof. Boštjan Anko. Da so lipicanci le beli, je tretji tak mit. Danes vemo, da so tudi črni in seveda rjavi. A v resnici so tudi indijanskih barv. Neki zaposleni v Lipici mi je pred leti rekel: »Imamo fotografije z začetka 20. stoletja, na katerih so lipicanci pisani kot konji Komančev. Pa se jih ne upamo pokazati javnosti!« Fotografij nisem nikoli videl, a zgodbi gre verjeti.
Ampak vsi našteti so relativno nedolžni miti, oddaljeni ... Bolj neprijetna pa je legenda, kako je Maks Fabiani rešil Štanjel. Slavni arhitekt je po vojni za italijansko revijo La Nazione povedal, da je v njegovem ateljeju na Dunaju nekaj časa delal sam Adolf Hitler. Ko so Nemci hoteli požgati Štanjel, je menda Fabiani zagrozil poveljniku, da bo poklical svojega učenca ... Resnica ali legenda? Celo preverljiva, pa se ju, ene ali druge, kar malce bojimo.
Globalni svet stoji na mitih interneta in hollywoodskega marketinga. Stojimo v nakupovalnem centru pred krušno polico in verjamemo, da nam ponujajo polnozrnatega, belega, polbelega, črnega, domačega ..., čeprav nekako vemo, da je vsepovsod le bela moka, ki ji dodajo barvilo! Tudi tega si ne upamo preveriti. In tudi onega ne o kokosovih napolitankah, kjer ni niti sledi o kokosu. So povsem enake kot lešnikove ali vaniljeve. »V osemdesetih je bilo vsega konec, ni bilo več tringelta, zato pa smo v vino mešali vodo, pa niso opazili, le barva je morala biti,« mi je prišepnil upokojeni natakar, ki je 32 let delal v Švici. Zakaj ne bi bili tudi danes lipicanci pisani, če pa so že napolitanke in vse drugo enako. Danes vemo, da so lipicanci tudi črni in rjavi. A v resnici so tudi indijanskih barv.
