STIČNA – Na klancu nasproti znamenitega cistercijanskega samostana stoji ugledna domačija družine Gorišek, po domače Brezovških. Del častitljivo stare hiše najema bar Jama, kjer je v spominski sobi na ogled zbirka o stiški predvojni letalski skupini. Med njenimi člani sta bila tudi poznejši partizanski general Lado Ambrožič in motociklistični dirkač Ludvik Starič, bolj znan po vzdevku Leteči Kranjec. Pomemben del zbirke pa je posvečen prvi slovenski in jugoslovanski pilotki Kristini Gorišek, ki je odraščala prav na tej domačiji. Kot prva ženska na Balkanu je samostojno poletela z zemunskega letališča in opravila pilotski izpit 9. novembra 1932 s šolskim dvokrilnim letalom Fizir FN, iz lesa in platna, izdelanim v zemunski tovarni Zmaj.
Prerivanje, katera bo prva
V beograjskem aeroklubu Naša krila, ki ga je krasil pridevek Kraljevi, so pilotsko šolo odprli 15. avgusta 1932. Poleg moških kandidatov so se med prvimi prijavile tudi tri ženske. Izpite so kandidati in kandidatke opravljali pred strokovno komisijo vojaškega letalskega poveljstva. Katera ženska bo izpit naredila prva, je bilo tudi nekaj prerivanja. Uspelo pa je Kristini, zaradi drobne postave so jo klicali Tinca. Njena glavna konkurentka za primat je bila Danica Tomić, klicali so jo Dženi (med letalci je bilo angleženje očitno že takrat v modi), žena majorja Miodraga Tomića, upravnika zemunskega letališča. Dženi je opravila izpit avgusta 1933 – za kazen sta morali Kristina in Zagorka Plećević, ki je tudi časovno prehitela protežirano Dženi, na izdajo licence za turistično pilotiranje, kot je bilo uradno klasificirano, počakati do leta 1934. Dženi in njen major sta tako besnela, da se Tinca (najbrž tudi Zagorka, a o njej nimamo podatka) neko obdobje sploh ni smela prikazati na letališču.
Član kraljevega aerokluba je bil tudi Vladimir Bartol, ki je menda še vedno edini slovenski pisatelj s pilotskim izpitom.
Z naslovom Kristina Goriškova – diplomirana pilotka je februarja 1934 o njenem podvigu poročala revija Ženski svet.
V članku izvemo, da je Kristina letela tudi nad rodno Slovenijo: »Ko je bil lani v Ljubljani letalski dan, se ga je udeležila tudi Tinca Goriškova. Med potjo je krožila z letalom v velikih lokih nizko nad Stično, kjer imajo Goriški v svoji lasti posestvo Brezovec rod za rodom že 300 let. Stičani so stali na polju in na cesti in strmeli v plavajoče letalo, ki ga je tako spretno vodila njih rojakinja. Ne morejo je pozabiti.«
Prekosila moške kolege Revija Ženski svet je februarja 1934 zapisala, da je Kristinin pilotski učitelj Radoslav Kotarac dejal, da je »prekosila svoje moške tovariše« ter da »leti brezhibno, odlično in ima aparat v popolni oblasti od časa, ko se dvigne, do tedaj, ko zopet pristane na zemlji«. K članku je revija še pripisala: »Vztrajni in pogumni prvi jugoslovanski pilotki naše iskrene čestitke!« Med Kristininimi učitelji je bil tudi Slovenec, pilot lovskega letala Bogomir Jaklič. Za uspešen polet ji je klub podaril srebrno vazo, združenje rezervnih letalcev je dodalo dragoceno kitajsko vazo, ministrstvo za vojsko pa za povrh še medaljo za hrabrost. |
Komisijo prevzela, opravila z odliko
Stroške izobraževanja v pilotski šoli si je Kristina plačevala sama. Delala je, piše revija, kot telefonistka pri glavnem telefonu v Beogradu: »Premostiti je morala mnogo denarnih težkoč, saj ni malenkost plačevati šolanje in vse drugo samo od prejemkov današnje uradnice.«
Nasploh je morala sama poskrbeti za svojo izobrazbo: »Dovršila je samo trirazredno osnovno šolo v Stični, potem pa je sama študirala in se pripravila za izpit čez meščansko šolo. Ko je dobila kasneje službo na pošti v Beogradu, je prosila starše za podporo, da bi študirala še avijatiko. Starši ji želje niso izpolnili, češ 'saj se bo ubila'. Z lastno varčnostjo in vztrajnostjo je dosegla svoj cilj. Prav tako se je izkazala tudi v pogumu. Še predno je bil določen dan njenega izpita, se je pred očmi svojega učitelja dvignila sama z letalom v zrak. – Tako je ona pravzaprav prva Jugoslovanka, ki samostojno leta.«
Kristinina odločitev, da poleti, je bila predrzna, kot je opisala neka priča dogodka: »Pred navzočo vojaško komisijo, ki jo je določila komanda zrakoplovstva, je gospodična napravila teoretski izpit. Vršiti bi se moral še praktični izpit. Lil je dež in divjal je veter. Pa to ni motilo niti Goriškove niti komisije. Stopila je v letalo in še predno je zabrnel motor, se je iznova usul močan dež, lilo je kakor iz škafa. Letalo se je dvignilo in poletela je z njim visoko, naravnost v oblake, ki so postajali vedno temnejši. Močan veter je butal v letalo in ga preobračal, a obdržala ga je v ravnotežju; izvedla je polet kakor je treba in se z vsemi finesami in obrati spustila na zemljo, prav na ono mesto, ki ga ji je določila komisija. Zavladalo je nepopisno veselje. Komisija ji je vsa navdušena podelila odlično oceno.«
Vizionarska protivojna misel
Ko so odprli pošto na zagrebškem letališču, je Goriškova zaprosila za premestitev in postala njena uradnica. V hrvaškem glavnem mestu se je leta 1939 poročila s trgovcem Dragutinom Novakovićem. Mož se je zanjo zelo bal, da se ji ne bi med letenjem zgodila kakšna nesreča, tako da po letu 1940 Kristina sama ni več pilotirala.
Na prošnjo uredništva Slovenca je malo pred poroko napisala motivacijski članek Mladina se navdušuje za sinji šport, ki je bil objavljen 3. marca 1939. Sklenila ga je z osupljivo vizionarsko mislijo: »Kamorkoli se človek ozre, povsod vidi, kako važno vlogo ima danes letalo. Človek bi si samo želel, da bi služilo človeštvu v korist, ne pa, da bi ga z njim pokončavali.«
Po drugi svetovni vojni, ki sta jo prebila v Zagrebu, sta se zakonca Novaković preselila v Anglijo (mimogrede rečeno, iz Jugoslavije se je z možem izselila tudi Kristinina pilotska konkurentka Dženi). V novem kraju sta sčasoma odprla penzion. Nekajkrat sta obiskala tudi Stično. Kristino je dajalo tako domotožje, da je domačo hišo celo slikala s čopiči. Umrla je leta 1996 v Angliji, v svojem devetdesetem letu življenja. V Angliji je tudi pokopana.
