LJUBLJANA, TRIPOLIS – Razmere v Libiji so vse bolj dramatične. Tamkajšnja bližajoča se humanitarna katastrofa bo najbrž že v kratkem zasenčila le navidezno bolj skrb vzbujajoči resničnostni šov zaradi spopadov v Ukrajini. Štiri leta po izbruhu arabske pomladi proti diktaturi Moamerja Gafadija – šele z vojaško intervencijo Odisejeva zora, v kateri so sodelovali Američani, Britanci, Francozi, Italijani, Španci in Kanadčani, so nazadnje preprečili nadaljevanje Gadafijevih zločinov – se več milic in klanov vse bolj krvavo spopada za nadzor nad strateškimi deli ozemlja, naftnimi nahajališči in naftovodi. In tokrat ne gre za tradicionalno merjenje moči med različnimi klani in plemeni: upoštevati je treba, da skrajna islamistična milica že dolgo nadzira območje okoli Derne, da je nedavno napadla celo prestižni hotel v središču libijske prestolnice in da je, ker se njeno vodstvo zgleduje po samooklicanem kalifu Abu Bakru Al Bagdadiju, pred meseci tudi razglasila svoj kalifat. Pripadniki skupine Islamska država (IS) so vdrli tudi v mesto Sirta, kjer so prevzeli nadzor nad radijsko postajo.
Val beguncev bo jutri cunami
Val beguncev (ob zadnjem koncu tedna jih je bilo po uradnih podatkih najmanj 1500), ki se poskušajo čez Sredozemsko morje rešiti na obalo južne Italije, se le še krepi, varnostni organi držav članic EU pa kot da si za zdaj ne belijo las z vprašanjem, ali bi bili lahko med begunci tudi islamski skrajneži in emisarji IS. Italijanski premier Matteo Renzi je predvčerajšnjim »nepričakovano« napovedal, da bo Italija zagotovo sodelovala v vojaškem posredovanju pod okriljem ZN v Libiji (italijanska obrambna ministrica Roberta Pinotti je dodala, da bodo tja poslali najmanj 5000 vojakov), francoski predsednik Francois Hollande in egiptovski predsednik Abdel Fatah Al Sisi pa se strinjata, da bo treba ostreje ukrepati proti islamskim kalifatom.
Najvidnejši predstavniki naše zunanje politike pa za zdaj še kakor modro molčijo. »Čeprav vsi vemo,« kot pravi neki izkušeni stari maček MZZ, »da bodo posledice libijske vojne, ki ni samo državljanska, pljusknile čez Sredozemsko morje in tudi do nas močneje, kot bi, če bi pljusknile iz Ukrajine.« Naj se sliši še tako nenavadno: edina slovenska politična stranka, ki jo stopnjevanje islamske nevarnosti menda čisto zares skrbi, je ta hip Janšev SDS. Poslanci SDS so predsednici parlamentarnih odborov za pravosodje in za notranjo politiko namreč pozvali, da bi na skupni seji obeh odborov nemudoma spregovorili o zaželenih dejavnostih Slovenije na področju boja proti terorizmu in nevarnosti, ki jo pomeni teroristična organizacija Islamska država (IS).
Če bo vojna, bomo zaslužili?
V začetku letošnjega januarja je bil na MNZ »skrivnostni« sestanek, ki sta se ga udeležila tudi generalni direktor UKC Ljubljana mag. Simon Vrhunec in državna sekretarka ministrstva za zdravje Nina Pirnat. Tema pogovora? Kot je znano, je v Slovenijo (v sklopu projekta humanitarne pomoči Libiji) že pred leti na rehabilitacijo prispela prva skupina 28 žrtev spopadov v Libiji. Za to sta se takrat najprej okvirno dogovorila predsednik republike dr. Danilo Türk in katarski emir, šejk Hamad bin Kalif Al Tani. Katar je projekt podpiral. V zadnjem času pa nekatere slovenske zdravstvene ustanove (UKC Ljubljana, Splošna bolnišnica Novo mesto itn.) kažejo veliko zanimanje za dobičkonosno ponujanje zdravstvenih storitev tistim, ki so bili ali bodo poškodovani v spopadih v Libiji. Takšen poslovni projekt sicer danes ne bi bilo tako lahko uresničiti – oktobra 2011 je, denimo, v Misrato odpotovala medicinska ekipa Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta (URI) Soča in si že tam ogledala posledice poškodb, ki so jih pretrpeli Libijci, najbolj potrebni pomoči –, bi pa, tako so prepričani zagovorniki poslovnega sodelovanja z Libijo na zdravstvenem področju, nekatere naše bolnišnice s to dejavnostjo morda celo odpravile vse svoje finančne zadrege.
