Še nekaj dni in marsikje po Sloveniji se bo ob šestih zjutraj razleglo glasno pokanje. Fantje, ki vsako leto poskrbijo, da ne bi zamrl stari običaj, s katerim so nekdaj ob prelomnih dneh preganjali zle duhove, že komaj čakajo. Ko človek pogleda Tomaža Ugovška z Velikega Vrha nad Šmartnim ob Paki, ko pripoveduje o streljanju z možnarji, mu ne more uiti, da se za trenutek ali dva prelevi v navihanega fantiča. Verjetno mu spomin za hip zatava v deške dni, ko so pobiči še streljali s karbidom. Prav ti dnevi so bili povod, da so vrholanski zdaj že malo večji fantje pred dvema letoma ustanovili društvo Možnar (članov je 15), s čimer so si odprli vrata do legalnega in predvsem varnega streljanja tako za veliko noč kot tudi delavski praznik 1. maj. To pa nista edini priložnosti, ko se zberejo in z glasnim hrupom oznanjajo posebne dogodke in osebne praznike, predvsem godove, poroke in včasih tudi za kakšen rojstni dan ali srečanje z abrahamom.
Skrbno shranjeni in vzdrževani
Vrholanski možnaristi so začeli streljati s starimi železnimi možnarji, vendar so kmalu spoznali, da za varno in brezskrbno uživanje ob svojem konjičku potrebujejo novo orožje. Če se možnar razleti, kar se jim je tudi zgodilo, a k sreči ni bilo hujšega, so v nevarnosti tako oni kot ljudje, ki se jim ob streljanju radi pridružijo. Nabavili so si 15 novih možnarjev, kovanih iz posebnih zlitin. Stare so oštevilčili in spravili za spomin, saj bi jih bilo škoda zavreči. Že tako ali tako jim je žal za vsemi tistimi, ki so končali med starim železjem. Kdo ve, koliko je bilo takih lepih, kot so ti, ki jim jih je uspelo rešiti pred uničenjem. Skupaj z novimi so skrbno shranjeni in vzdrževani, da jih ne bi razžrla rja.
Orožni list
Ker se možnarji uvrščajo med orožje, mora vsak imeti orožni list. Čeprav so tudi vsi novi možnarji primerno shranjeni, jih je treba vsake toliko časa peljati na defektoskopski pregled, da se ne bi v material prikradla kakšna neopažena razpoka. Največji vrholanski možnar, težak kar dva stota, pa je sploh nekaj posebnega. Narejen je namreč iz ostanka havbice za libijsko vojsko. Načrt zanj je naredil Tomaž sam, ga peljal postružit k strugarju, v ravenski železarni so ga nato termično obdelali, da je dosegel potrebno elastičnost in žilavost, nato pa ga je bilo treba odpeljati še prek meje v Borovlje v preskuševalnico orožja, saj v Sloveniji tako velikih možnarjev nimajo kje atestirati. Leseno nosilno ogrodje zanj je naredil Tomaž sam, po poklicu je mizar. Ta lepi možnar zdaj stoji pred njegovim domom, streljat pa ga je treba peljati daleč stran, saj moč njegovega poka (preskušeno, se zasmeje Tomaž) sesuje vsa okna v bližnji okolici.
Pravo streljanje šele v nedeljo
Za veliko noč se fantje na streljanju z možnarji prvič zberejo že v soboto popoldne na eni od domačij, da opozorijo nase, pridejo pa jih pogledat tudi vsi vaščani in prinesejo lonec z žegnom, pripoveduje Tomaž. Gre pravzaprav predvsem za druženje fantov možnaristov in njihovih simpatizerjev. Pravo streljanje se začne v nedeljo zjutraj z gore Oljke, na kateri je čistina, po kateri razvrstijo možnarje. Prostor je dovolj daleč, da ne moti tistih, ki pokanja ne marajo, obenem pa dovolj blizu, da ga dobro slišijo vsi, ki jim je v veselje. Prvo salvo izstrelijo ob 6. uri, ko se pripravlja procesija, potem pa se z Oljke oglasijo vsake pol ure do 9. ure. Tako so prizadevni, da jih pohvali celo župnik, se namuzne moj sogovornik. Potem gredo domov na žegen, nato pa se dobijo spet na eni od domačij, pečejo, kuhajo, kakšnega zvrnejo ... Med streljanjem je alkohol prepovedan, saj maligani in smodnik ne gredo skupaj. Vsakokrat se jim pridruži še najmanj 50 ljudi, ki se veselijo z njimi,
Tisto čisto pravo streljanje pa je za 1. maj, pravi Tomaž, ko se na Oljki zberejo že ob peti uri in udarijo budnico ob 6. uri, nato pa do poldneva na vsako polno uro zarohni nova salva. Že kmalu zjutraj začnejo prihajati tudi popotniki, ki se radi ustavijo ob prešernih fantih. Prvomajsko popoldne pa je spet namenjeno druženju, pikniku in prazničnemu vzdušju.
Vsi možnaristi z dovoljenjem
Sicer pa vrholanski fantje radi pridejo ustrelit tudi kam drugam, če jih le povabijo in imajo čas. Za ofiranje, godovanje, poroke ali kateri drugi osebni praznik streljajo tudi z ročnimi možnarji, kubarami, ki so značilne predvsem za sosednjo Hrvaško. Tomaž je član društva ročnih možnaristov iz Rogatca, vrholanski fantje pa imajo sicer pet ročnih možnarjev. Tisti Tomažev dvocevni mi je roko v trenutku potegnil skoraj do tal. Za streljanje s kubarami je treba biti še malo drugače usposobljen. Ta možnar je treba namreč pred pokom znati vreči naprej, da ob poku njegovo težo izkoristiš za ublažitev sunka, pojasnjuje Tomaž. Sicer pa imajo vsi možnaristi tako dovoljenje za posest in nošenje orožja kot tudi licenco za delo z eksplozivi, Tomaž pa je obenem še pirotehnik. Za veselje, ki ga fantom njihov konjiček prinaša, pa ni treba imeti nobenega dovoljenja.