Lombok, vzhodni otoški sosed Balija, na svoji severozahodni obali gosti trojico rajskih otokov z malce neposrečenim imenom Giliji – a so koralni otočki prav posrečeno prikupni. Gili namreč v enem od indonezijskih jezikov pomeni majhen otok, a tudi vsesplošno generično poimenovanje drobcev raja je zadovoljivo. Kdo bi se sploh na beli peščeni plaži ob razkošno slanem, nežno valujočem morju turkiznih odtenkov ukvarjal s takšnimi zagonetkami? Na modro zeleni gladini, ki najintenzivneje zažari pod opoldanskim soncem, lenobno poplesujejo pisane barke, ribiške in turistične, mlečno bela obala pa se nič kaj stereotipno ne skriva v senci kokosovih palm, ampak pod krošnjami listavcev in iglavcev. Najlepši del dneva na Trawanganu je jutro, ko lahko na največjem in najživahnejšem od trojice otokov ujameš spokojnost prebujajočega se dne. V daljavi se na obzorju dviguje celo vulkan Rinjani, najvišji vrh Lomboka, sosednja otoka Meno in Air pa si še vedno zaspano maneta oči, saj začneta utripati pozneje.
Bob Marley številka ena glasbene scene
Ležerni obiskovalci otoka poležavajo na toplem pesku, lesenih ležalnikih ali kar v pravih foteljih, srkajoč hladno pijačo – to je še najpametneje, kar lahko počneš v tej vlažni vročini. Sicer je pa že samo meditiranje z zaprtimi očmi na Trawanganu prav žuboreče doživetje za ušesa. Kikirikanje ponosnih petelinov (prav res, tudi na peščenem otoku) se prepleta z mujezinovo molitvijo (v času ramadana) in pljuskanjem valov na obalo, iz bližnjega lokala se kot virus dobre volje širi nepogrešljivi reggae (Bob Marley je tu številka ena glasbene scene), ki je začinjen z zvončkljanjem konjskih vpreg. Na otoku namreč ni motornih vozil – za domačine in turiste prevozniško vlogo opravljajo konjske vprege, prav praznično okrašene, izjemno priljubljena pa so tudi kolesa, ki malce skrajšajo razdalje na otoku z obsegom približno sedem kilometrov.
Umirjenost za polnjenje baterij
Ne le umirjenost za polnjenje baterij, tudi raznolik podvodni svet kot magnet vleče na Gilije. Potapljači se lahko spustijo prav v osrčje koralnega grebena, ki obdaja otoški trojček, za neizkušene pa je nepozabno doživetje že snorklanje med otočki. Sončni žarki, ki se prebijajo pod morsko gladino, osvetljujejo podvodni paradiž, skupek pastelno obarvanih in duhovito oblikovanih koral, ki so odlična kulisa za skrivalnice nagajivih pisanih ribic, ob barvitosti katerih ti zlahka vzame dih, sploh ko mimo pridrsa še kakšna želva velikanka. Ponekod se počutiš kot v akvariju, saj pisane ribice v rumenih, mavričnih, modrih, oranžnih, črnih, črtastih, pikčastih in še drugače vzorčastih suknjicah razigrano švigajo mimo, se zapletajo med bujno razraščene korale in se lovijo v svojem morskem kraljestvu. Vendar se kmalu naučiš, da je podvodno čudenje z odprtimi usti zelo slano, zato osuplost riše barvite spomine kar v možganih.
Spominsko mavrico nadgrajuje še nevihtno nebo, ki se lahko pozno popoldne obarva v odtenke žalovanja in napove sodni dan, pravzaprav sodni večer. Ko se odprejo nebesne zapornice in dež silovito pljuskne na zemljo, se čas na otoku ustavi, a le za hip. Po nalivu na skromno tlakovani cesti zacvetijo bogate luže in drveče kočije spremenijo prašno pot v blatno drsalnico. A nič ne de, prijetno osvežen večerni zrak, nasičen z ušesa božajočimi melodijami otoških glasbenikov, že vrtinčijo omamne vonjave sveže pečenega morskega življa, ob sladkanju s katerim misli znova odplavajo v sončni jutri.
