Samo gledal sem. Opazoval sem direktorja znanega slovenskega podjetja, ki je govoril kot nasnifan dež, sipal drugega za drugim drage viskije in ščipal tajnico za rit. Ozka v bokih in globokega dekolteja se je zadovoljno hahljala direktorjevim umazanim opazkam. Packa rada koketira s starejšimi od sebe, uživa v visoki družbi nabito polnih denarnic, prava novčič vulva, bi jo opisal pisatelj Jurij Hudolin.
Direktor je oni dan menda že zelo zgodaj zavil v to špelunko, a, zato ker še zmeraj slavi nedavno ustoličenje, oziroma b, ker naj bi mu že zjutraj uspel hudo dober posel.
Odkar so sivi panterji v nadzornem svetu sklenili, da ga zamenjajo na vrhu, se jih prejšnji vodja družbe – izogiba v širokem loku. Beznica, kjer je rad nagibal polne kozarce, ga vse od njegovega kariernega padca še ni videla.
Nemara je celo bolje, da ni vstopil. Če bi, bi videl, da bo barka, ki jo je dotlej vodil, oddrvela naravnost v leviatanovo žrelo, v to pošast iz centrifuge dobičkov, zveriženega razuma, pohlepa, ki nas je privedel v recesijo. V živo bi spremljal podpis pogodbe s hudičem. Videl bi pošast, ki jo je ustvaril človek. In se zazrl v kričečo rano naše demokracije, iz katere zija in na vse kriplje rine črv (korupcija).
Novi direktor je sicer vse pogosteje krmaril proti stranišču, od tam pa prihajal vse bolj zgovoren, kaj bi te, kaj bi te, je težil poželjivo tajnici ter jo gladil, zdaj po njenem bedru, zdaj po njenih mečih. Obnašal se je kot očitni predstavnik moči, te slaboumne elite, kar naprej lebdeče in nerealne nacije.
Mimo je prisopihala še finančnica ene najpomembnejših državnih družb. Ker se poznata, sta si poslala poljubčka. Finančnica tudi to pot ni bila stabilna. Opotekala se je. Enega od obeh špalinčkov že dolgo ni bilo več na njenem ramenu, nanj je gladko pozabila. Med hojo se je s škatlico cigaret popraskala po hrbtu. In se izgubila v vročem popoldnevu.
Neprištevni sin znanega športnega delavca je direktorja izzval – na partijo šaha. Direktor je odločno izpil še zadnji požirek ter udaril s kozarcem tako močno ob šahovnico, da je nekaj figur popadalo po tleh. Med igro je imel ves čas ob svojem ušesu prislonjen telefon, iz katerega so prihajali moteči srbski narodnjaki. Naslednje jutro je doma pospravljal dvorišče. To pot je bil žrtev on. Že dolgo ga ni napadlo toliko komarjev.
