Ni slovenskega mesta, ki bi premoglo toliko atletskih legend, kot jih Celje. Branko Vivod je gotovo ena najprepoznavnejših športnih ikon kraja ob Savinji. V četrtek je proslavil okroglih 70 let in ob tej priložnosti je izšla tudi poštna znamka s podobo njegovega skoka. A niti na jesen življenja v njem ni ugasnila iskrivost mladeniča, ki je na tekmovališčih tako lahkotno preskakoval letvico, na katero dandanes spoštljivo zre z besedami: »Saj ne morem verjeti, da sem takrat zmogel.«
Rekord s sposojenimi copati
Vivod je veliki vzornik mladih atletov in športnikov nasploh. Še zmeraj redno zahaja na atletski stadion, kjer bogate izkušnje in znanje rad deli z najmlajšimi ter jih spodbuja in uči. Pred leti se je udeleževal tudi največjih veteranskih tekmovanj, a težave s hrbtom so presekale aktivno športno pot prvega Slovenca, ki je preskočil takrat magična dva metra. Lani je minilo pol stoletja od dosežka, ki ga je Branko zmogel še kot mladenič. Danes višino, ki je bila nekoč veliki mejnik, zlahka preskakujejo že malo boljši mladinci pri petnajstih ali šestnajstih. Žal jih je v Sloveniji malo.
Z legendarnim atletom je povezanih toliko anekdot, da bi potrebovali knjigo ali vsaj podlistek. Spomnimo, da so v tistem obdobju skakalci v višino večinoma tekmovali bosi, pristajali pa so na pesku namesto na blazinah. Leta 1970 je s sposojenimi sprintericami v finalu klubskega pokala v Beogradu opravil s tekmeci in z jugoslovanskim rekordom 214 centimetrov dosegel vrhunec kariere. Svoje čevlje je namreč pozabil doma, prijazen beograjski prodajalec Miloš Jokovljević pa mu jih je na lepe oči posodil z besedami: »Kar pojdi in dobro opravi, denar lahko prineseš pozneje.«
Stava z Borčićem
Pred tremi desetletji je Vivodu uspel še en nenavaden podvig. Štel je 40 let in zbadali so ga, ali bi v teh letih še zmogel preskočiti dva metra. »Dogovorili smo se za tri mesece, saj sem se moral najprej znebiti odvečnih kilogramov. Stavil sem s priznanim grafikom Bogdanom Borčićem. Žal je pred tedni, tako kot celjski olimpionik Stanko Lorger, umrl. Začel sem pri 180 centimetrih, dva metra sem zmogel v prvem poskusu. Za stavo sem dobil Justinovo grafiko, podvig pa si je ogledalo 500 gledalcev.« Prav to je Vivoda vrnilo na tartan. Sledila je sijajna veteranska kariera – s svetovnih in evropskih veteranskih tekmovanj je prinesel deset zlatih, devet srebrnih in pet bronastih odličij.
Razstava ob jubileju V Celju so ob okroglem jubileju Branka Vivoda postavili priložnostno razstavo. Obiskalo jo je ogromno ljudi, med njimi precej atletov, tudi nekdanji dolgoprogaš Stane Rozman, sicer direktor celjskega pokrajinskega muzeja in celjski podžupan, ki ima še vedno najhitrejši čas na 10 kilometrov v Sloveniji. »Začenjal sem, ko je bil Branko že pri koncu kariere. Danes mu pravim, da je še dovolj časa za nove dosežke, nove rekorde,« pove. Vivod je bil v šestdesetih letih tudi nosilec štafetne palice, klubsko štafeto pa je od njega prevzel Hrvoje Fižuleto. Njegov osebni rekord je kar 226 centimetrov, vendar pravi, da je tekmoval v drugačnih časih, medtem ko je Vivod le nekaj posebnega. |
V olimpijskem letu 1964 je izpolnil normo za Tokio, a v deželo vzhajajočega sonca ni odpotoval. »Še danes ne vem, zakaj. Takrat so udeležence izbirali po določenem ključu, vsaka republika je imela kvoto. Pozneje sem izvedel, da je moje mesto zasedel neki tekmovalec iz Bosne. Je že moralo biti tako, kaj hočemo. Na Japonskem sem se mnogo let pozneje udeležil veteranskega prvenstva in bilo je nepozabno,« se spominja brez kančka grenkobe. Takrat so bili športniki amaterji v pravem pomenu besede. Branko je delal v Premogovniku Velenje. »Delali smo tudi ob sobotah, ne tako kakor danes. A če sem hotel biti ta dan prost, sem moral v petek ostati dlje, sicer bi moral vzeti dopust. V treh urah sem z lopato naložil deset ton premoga, kolikor bi ga sicer v soboto zmogla dva rudarja, da sem naslednji dan lahko odpotoval v Beograd in zmagal.«
Priznanj pa ni prejemal samo v atletiki. Pozneje se je izučil za zlatarja in se zaposlil v Zlatarni Celje. »Imeli smo normo, a plačani smo bili po kosih. Izdelovali smo tudi ženske zapestnice z vgrajeno uro. Za 300 odstotkov sem presegel normo in direktorica mi plače ni mogla izplačati v enem delu. Privolil sem v dva obroka, a potem so iskali dlako v jajcu in pri treh zapestnicah so našli neke praske, kar sem nato zbrusil in odpravil pomanjkljivosti. Direktorici še kar ni bilo jasno, kako sem zmogel vse to, in me je zasliševala, ali sem nemara delal doma ...«
