LJUBLJANA – Slovenci poleti radi obiščemo gore, tam, pa seveda tudi drugod v naravi, je večja verjetnost stika s kačo. Enajst vrst jih živi v Sloveniji, tri so strupene: modras (Vipera ammodytes), navadni gad (Vipera berus) in laški gad (Vipera aspis). »Modras je pri nas zagotovo najpogostejša in največja strupenjača. Živi skorajda po vsej Sloveniji od nižin do visokogorja. Je enostavno prepoznaven, saj ima na konici gobčka zanj značilni prifrknjen rožiček, vzdolž hrbta pa se mu vleče markantna temnejša cik-cak proga,« pojasnjuje Griša Planinc, ki je skupaj z Vesno Cafuta osnoval Kačofon; ta deluje v okviru Herpetološkega društva, njegov glavni namen pa je prispevati k izboljšanju odnosa Slovencev do kač. Navadni gad je bolj ali manj omejen na gorate predele in ga pri nas le redko najdemo na nadmorskih višinah nižjih od 800 metrov, nadaljuje Planinc: »Srečanja z laškim gadom so v Sloveniji izjemno redka, saj gre za vrsto, ki v Posočju dosega vzhodno mejo svoje razširjenosti.«
En meter
Tudi če nam pot prekriža nestrupena kača, bo strah zagotovo videl strupeno. Kako ju ločimo? »Strupenjače iz družine gadov ne presegajo dolžine enega metra. Imajo čokato telo, ki se na hitro zoži v nekaj centimetrov dolg rep. Pri človeku nenevarnih kačah iz družine gožev in vodaric je telo vitko in se postopno zožuje v rep. Če bi se strupenjačam zazrli v oči, bi opazili, da nimajo okrogle zenice, temveč je ta v obliki pokončne reže. Vsaka vrsta ima prepoznavni hrbtni vzorec, podroben ogled pa bi nam razkril še številne druge razlike. Namesto da bi si kačo le ogledovali, je veliko bolj uporabno narediti nekaj posnetkov, iz katerih lahko strokovnjak prepozna, za katero vrsto gre,« pojasnjuje in svetuje Planinc. Prostovoljci, ki sodelujejo v Kačofonu, v zadnjih letih prejmejo okoli 300 klicev na leto. Za posredovanja vse prevečkrat primanjkuje časa, usposobljenih ljudi in ne nazadnje tudi sredstev, pravi Planinc, zato pogosto svoje delovanje omejijo na svetovanje, na intervencijah pa sodelujejo tudi z gasilci in policijo.
»Če bi se strupenjačam zazrli v oči, bi opazili, da nimajo okrogle zenice, temveč je ta v obliki pokončne reže.
Mirujte in pokličite pomoč
Po večini se kač bojimo, se strinja Griša Planinc: »Pri mnogih vzbujajo močan nerazložljiv strah. Če se malo pošalim – pri nekaterih je tako hudo, da bodo celo Slovenske novice iz rok izpustili, ko bodo zagledali fotografije v tem prispevku. Ofidiofobije ne jemljemo zlahka, je zelo resen problem, ki ga ni moč odpraviti čez noč, ampak so za to potrebni močna volja, kar nekaj znanja in izkušenj.«
In kako ravnamo, če jo srečamo, smo ga vprašali. »Kačo lahko v naravi brez skrbi opazujemo, saj niso napadalne in se navadno hitro umaknejo, če se jim preveč približamo. Ni pa zaželeno, da bi jih prijemali ali bezali, saj se v tem primeru nekatere lahko branijo z ugrizom. Če ste med tistimi bolj plahimi, pa se ji seveda z lahkoto ognete. Vse domorodne vrste kač so zavarovane, kar pomeni, da jih ne smemo nadlegovati, loviti ali nemara celo pobijati,« opozarja sogovornik. Najbolje je ravnati preventivno, se strinja Griša Planinc: »Navadno zadostuje, da smo na območjih, kjer živijo strupenjače, primerno obuti in da smo pozorni, kam stopamo, sedamo ali segamo z rokami.«
A se zgodi, da včasih ugrizne. Komur se to zgodi, naj hladi mesto ugriza, miruje in pokliče reševalce. Vsako leto v Centru za zastrupitve UKC Ljubljana zaradi ugriza kače sprejmejo približno do 10 ljudi. Od 2010. do julija letos so zaradi ugriza modrasa ali gada zdravili 51 ljudi, letos pet, največ – 12 – jih je pomoč potrebovalo leta 2013. V zadnjih dveh desetletjih pri nas ni nihče umrl zaradi ugriza kače, saj so bili vsi pravočasno in ustrezno zdravljeni. Je pa nekaj bolnikov potrebovalo intenzivno zdravljenje, vključno z umetnim dihanjem. Približno polovica bolnikov, ki so jih zdravili zaradi ugriza kače, je potrebovala zdravljenje s protistrupom, ki ga imajo v obeh kliničnih centrih.
