Ducat let je od tega, ko so si v Vaško-etnološkem turističnem društvu Hrovača (VETD) zamislili izvirno prireditev Fižolov dan. Posvečen je čaščenju več kot 30 različnih jedi, letos so denimo prvič postregli s fižolovo potico in marmelado, ki jih iz te stročnice – še posebno iz avtohtone sorte ribničan – okusno in užitno pripravljajo hrovaške gospodinje. Nekoč je ribničan razumljivo rasel v okolici Ribnice, danes pa najbolj ravno v Hrovači. Ob koncu avgusta je primeren za v lonce, letos pa bo po njem zaradi moče in vlage gastronomsko dišalo šele v pozni jeseni.
Sprva je Fižolov dan potekal prvi teden po tradicionalnem sejmu suhe robe in lončarstva, pred šestimi leti pa so ga prestavili v teden pred njim. Tudi dvanajsti se je odvrtel na znamenitem hrovaškem prostoru med stoletno vaško lipo in vodnjakom. In je seveda postregel s presežki. Kako tudi ne bi, saj je 80 gospodinj skuhalo več kot 150 kilogramov fižola, s strokovnimi prijemi pa so letos naredili korak naprej; pripravili so predavanje o vzgoji posebnosti fižolov vseh vrst ter še posebno pod drobnogled vzeli sorto ribničan ter celo izbirali fižolovo miss. Oni, ki so v pričakovanju skrivnostno zrli v postavna dekleta med stojnicami, so pokazali kisle obraze, ko je Merljakova Marija, strokovnjakinja za zdravo prehrano in žirantka izbora, oznanila, da bo miss stala na krožniku. Seveda je šlo za fižolovo jed, najlepšo med najbolj okusnimi. To je postal fižolov polpet, pod katerega je podpisan recept: fižol, jajca, peteršilj, sol in poper. Še nekaj novotarij so letos postregli resnično združeni prireditelji (v Hrovači je fovšarija namreč že zdavnaj izgnana), še najbolj pa jim je odleglo, ko je stvarnik vaško prizorišče ves dan kopal v soncu.
Ljudje v Hrovačo na ta dan pridejo praznih želodcev in čakajo, da ura na domači cerkvi odbije dvanajst. Potem se zapodijo proti stojnicam, tokrat trem kuhinjam, kjer so jih čakale jedi na žlico in tiste za posebne goste. »Ja, ta opoldanski ruker je nekaj posebnega. Kaj jim je, kam rinejo vsi! Vsi lačni želodci bodo potešeni. Hm, morebiti so res tako sestradani... Tudi meni se bodo cedile sline. Ozrite se, povsod diši po dobrotah; trojka, bograč, klobase, krompir, na mizi je za sladico celo fižolova baklava. Ljudje božji, danes bo po Hrovači pokalo,« je množico pred dobrim tekom umno v prelepem narečju nagovoril Ivan Prelesnik, vaški predsednik.
»Preden odrinete proti domu, vas bomo podučili, kako gojiti fižol, ki je lahko tudi družbenokoristna reč,« je oznanjal Gornikov France. In pritegnil s komajda verjetno najdbo. »Seveda so tudi letos Hrovačani na rodovitnih poljih zasadili veliko fižola, ki še ni dozorel, morda bo do božiča, nova sorta pa je kljub neusmiljenemu deževnemu poletju vzklila in dozorela, si mislite, ob gradbišču železniške proge proti Kočevju. Tam smo prekopali rimsko cesto; na globini enega metra so se pokazala štiri fižolova zrna; strokovno ugotovljeno iz dobe Julija Cezarja. Zasadili smo jih, in kot vidite, je pridelek pognal visoko po prekli. Je pokončen, brihten, vendar nekako otroški. Od njega drugo leto ne pričakujemo veliko, lahko tudi usahne,« je gobezdal France in seveda odklonil vsako primerjavo z »najdbo novega vladnega predsednika in pričakovanji državljanov po enem letu rasti nove oblasti«.
Rdeča nit prireditve v ravni vasi, ki je od središča dežele suhe robe oddaljena deset minut hoje, je vsakoletno obujanje avtohtone sorte fižola po imenu ribničan. »Je kot naša sleherna vlada; kaže, kaže, a ne vemo, kaj bo iz njega. Zagotovo bo vselej obdržal rdečo barvo, a je nevtralen, čeprav ga poskušajo enako ta levi kot ta desni malo zviti na svojo stran. Mi pa ga ne damo, naj raste kar po sredini,« je France govoril in govoril in mnoge tudi narečno zvito prepričal, da je res tako. »Jaz pa bom povedala, da tega fižola največ v Hrovači pridelamo pri naši hiši, čez palec med dvema in tremi merniki na leto, to je od 50 do 75 kilogramov,« je dodala Francetova družica Marija, ki je z gospodarjem med drugim prikazala, kako se fižol pajtla (mlati) in prebira. Ob koncu pa še: tudi tokrat so vse dobrote kmalu pošle. »Če ne bi bilo tega dne, bi si ga morali izmisliti,« je dejala Maruša Prelesnik Zdešar, ena izmed dobrega ducata kot mravljice pridnih članic hrovaškega društva.