Ko gre leto h koncu, nastopi čas bilanc. Tudi v Katoliški cerkvi. Kot poroča verski tednik Družina, so škofje med obiskom Vatikana papežu Frančišku »predstavili dramatično sliko verskega stanja v svoji deželi«. Razlogi za bitje zvona so: vsak teden zaprejo cerkev ali dve, tako da bosta v naslednjem ducatu let zaprti ali prodani že dve tretjini katoliških cerkva, kar seveda oddaljuje in otežuje versko prakso, še posebno otrokom. Župnije zaradi upadanja števila vernikov in denarja povezujejo v večje enote. Po cerkvenih podatkih je katoliška četrtina prebivalcev, po državnem statističnem uradu pa niti šestina, in smernice padajo tako naglo, da bo leta 2020 katoličanov komaj še desetina. Po mnenju škofov je za spremembe kriva močna sekularizacija družbe, za nekatere vernike pa predvsem škandalozna zloraba otrok. Dežela, o kateri govorimo, je – Nizozemska. Dovolj daleč od naše, pa spet ne ravno na koncu sveta.
Upokojenih več
kot delujočih
A verska kriza ni obšla niti Slovenije, kjer gre Cerkvi sicer precej bolje kot na Nizozemskem, pa spet ne tako dobro, da se ne bi videle številne težave.
Po grobi kazenski odstavitvi ljubljanskega nadškofa metropolita Alojza Urana novembra 2009 je prevladalo mnenje, da so ga v resnici odstopili zaradi prevelike priljubljenosti pri ljudeh ter gospodarne skrbnosti s cerkveno lastnino in denarjem v času, ko so drugi dostojanstveniki veselo vlekli iz malhe. Poteza je bila videti osamljeno dejanje, a so kmalu kot domine iz prve postave začele izpadati ključne figure slovenske Katoliške cerkve. Uran od začetka leta 2013 svobodno mašuje med rojaki na Tržaškem, široko nasmejan pa sprejema tudi romarje iz domovine, ki ga obiskujejo v vse večjem številu. Tržaški škof Giampaolo Crepaldi mu pušča svobodo, po kakršni je prejšnja leta iz klavzurega šentviškega Zavoda sv. Stanislava smel le hrepeneti. Še enkrat se je potrdil pregovor o domovini kot bledi materi.
Pol leta pred Uranovo odstavitvijo, junija 2009, je bil starostno upokojen mariborski pomožni škof Jožef Smej. Uranu pa je sledila vrsta naslednjih upokojitev – vatikanskega prefekta kardinala Franca Rodeta (januarja 2011), mariborskega nadškofa metropolita Franca Krambergerja (februarja 2011), koprskega škofa Metoda Piriha (maja 2012), ljubljanskega nadškofa metropolita Antona Stresa in mariborskega nadškofa metropolita Marjana Turnška (31. julija 2013). Število upokojenih škofov, sedem, tako presega delujoče, ki jih je pet. Šele ko bosta imenovana nova ljubljanski in mariborski nadškof metropolit, se bosta številki poravnali. A čudne razmere zagotovo niso le posledica nedoumljivih naključij, marveč tudi nerazumljivega kadrovskega načrtovanja. Pa kriza ni požela davka le v vrhu, ampak tudi pod njim.
Vatikanski ukor
Mirku Krašovcu
Apostolska nunciatura v Sloveniji je nekaj dni pred razglasitvijo sodbe na celjskem sodišču izdala obvestilo, v katerem javnosti sporoča, kakšno je stališče Vatikana do nekdanjega ekonoma mariborske nadškofije Mirka Krašovca. Ta je bil v petek na celjskem sodišču obsojen na dve leti zapora, pred tem pa je v javnosti večkrat pojasnil svoje poglede na finančni zlom mariborske nadškofije. »Čeprav je prejel (posebna) navodila in jih tudi uradno sprejel, gospod Mirko Krašovec čas, namenjen pokori v samostanu v Št. Pavlu v Labotski dolini (v Avstriji), izrablja za širjenje informacij, ki niso skladne z ugotovitvami formalnih preiskav organov, ki jih je ustanovil Sveti sedež. Zato je primerno pojasniti zadevo in razglasiti kanonične kazni, ki so bile naložene gospodu Mirku Krašovcu zaradi dokazanih nezakonitih dejanj v času opravljanja službe ekonoma mariborske nadškofije. Glede na brezprizivno odločitev pristojne cerkvene oblasti je bil gospodu Mirku Krašovcu odvzet naziv kanonika Mariborskega metropolitanskega kapitlja z vsemi pripadajočimi dolžnostmi, možnostmi, beneficiji, privilegiji, častmi, insignijami in ugodnostmi. Odvzete so mu bile tudi vse naloge in zadolžitve, ki mu jih je podelil njegov ordinarij. Ob tem gospoda Mirka Krašovca veže dolžnost bivanja v opatiji Št. Pavel v Labotski dolini (v Avstriji) za čas enega leta z namenom, da premišljuje o svoji hudi odgovornosti v povezavi z očitanimi dogodki in o odnosu med človekom, materialnimi dobrinami in Cerkvijo v luči vere. Za čas bivanja v samostanu mu je bila naložena tudi prepoved javnega izvrševanja duhovniške službe.
Ob naložitvi ustnih navodil gospodu Krašovcu decembra 2012 sta bila z navodili seznanjena samo on in njegov ordinarij, saj pregled odgovornosti preostalih vpletenih oseb v finančni zlom mariborske nadškofije (med temi tudi škofov) še ni bil zaključen. Sedaj, ob sklepu teh postopkov, se kazni, ki so bile naložene gospodu Krašovcu in ki jih je takrat tudi sprejel, lahko objavijo. V tem kontekstu je treba pojasniti in razumeti pomen izraza 'sobotno leto', ki je bil takrat uporabljen za opis Krašovčevega umika iz javnega življenja mariborske nadškofije,« je zapisano v obvestilu papeškega nuncija.
Zamenjava papežev
Nekaj zaporednih škandalov v vatikanski palači je kazalo na skrb vzbujajočo vladarsko nemoč papeža Benedikta XVI. Ta je februarja 2013 oznanil, da bo odstopil, kar je v zgodovini papeštva izjemno redek primer. Dejal je, da je odločitev sprejel popolnoma sam in svobodno, ter z balkona Apostolske palače na Trgu svetega Petra 27. februarja še zadnjič nagovoril vernike, naslednji dan pa so ga s helikopterjem odpeljali v Castel Gandolfo, kjer je uradno odstopil ob 20. uri.
Veselo pričakovanje je med ljudi vnesel 76-letni papež Frančišek, ki je bil na konklavu izvoljen 13. marca. Že ob prvi predstavitvi z balkona je s preprostim pozdravom »Dober večer!« ljudem segel v srca. Z mnogo potezami, s katerimi izkazuje, da je kot še nihče pred njim blizu preprostim ljudem, pa tudi z osebnim zgledom skromnosti ter iskanjem strožje odgovornosti za pedofilske in druge zlorabe, strpnosti do homoseksualcev, nasprotovanjem razsipnosti in razkošju, navdušuje množice. Kako domač je sredi njih, je pokazal med obiskom srečanja mladih z vsega sveta v Braziliji.
Frančiška prav te dni na raznih izborih – od revije Time do gejevske revije Advocate – razglašajo za osebnost leta. Italijanski pevec Andrea Bocelli ga je označil kot »resnično božji dar za svojo Cerkev, ki jo mučijo in uničujejo sile zla«.
Od tega, koga bo papež – verjetno v kratkem – imenoval za nova nadškofa metropolita v Ljubljani in Mariboru, pa bo odvisno, kam bo zaplula slovenska barčica iz papeževega ladjevja.
Na polju brez oračev
Družinin odgovorni urednik Franci Petrič je v enem zadnjih uvodnikov ošvrknil privoščljivost civilnih medijev ob žalostnem dejstvu, da se je prav med letom vere, ki ga je oktobra lani razglasil prejšnji papež Benedikt XVI., nekaj slovenskih duhovnikov, med njimi tudi vplivni, odpovedalo talarju. Vsak duhovnik je, ugotavlja Petrič, dragocen in nepogrešljiv: »Ko se torej v slovenskem narodu neizbežno manjša število Gospodovih služabnikov, je toliko pomembneje, da se oziramo na zglede teh, ki so prestopili prag večnosti, in se ob onih, ki so umaknili roke s pluga in odšli drugam, ne pohujšujemo ali zgražamo, ampak se vprašamo, kje so vzroki za tako odločitev.« Najbrž je za ugotavljanje vzrokov prva poklicana prav Katoliška cerkev. Najbolj je odmeval izstop nekdanjega Rodetovega celjskega veroukarja, zadnja desetletja pa udarnega govornika, profesorja in misijonarja dr. Draga Karla Ocvirka. Letos se je tiho umaknil, potem ko je med misijonarskim poslanstvom na Salomonovih otokih zasnoval družino s teologinjo laično misijonarko Ano Rici (še pred pomladjo pričakujeta že drugega otroka), doma sicer z ljubljanskih Vrhovcev.
Maši za ene, druge in vse
Najodmevnejši maši v letu 2013 sta bili dve. Prva je bila darovana v Rovtah, druga v svetogorski baziliki. Obe namenjeni pokojnim – prva v spomin na umrle pripadnike domobranskih enot v drugi svetovni vojni, druga pa »v spomin vseh žrtev, poleg padlih partizanov tudi teh, ki so umrli v taboriščih, v zaporih in izgnanstvu, vseh ustreljenih tigrovcev in drugih žrtev vojne« – sta dvignili pritisk živim. Čeprav je donedavni svetogorski pater Bogdan Knavs pred oltarjem s križem, ki ga je izdelal v Mauthausnu umrli slovenski fant in pred smrtjo prosil prijatelja, če bo preživel, naj ga izroči njegovemu ljubljenemu dekletu, spomnil: »Danes nismo tukaj zato, da bi sodili po zgodovini, kaj je bilo in kaj ne, pač pa zato, da spoštljivo molimo za naše pokojne.« Pri obeh mašah je somaševal vojaški kaplan Milan Pregelj. Pater je med poznejšo polemiko spomnil: »Tudi v krščanskih krogih pozabljamo, da je bila velika večina fantov in mož, ki so odšli v partizane, in teh, ki so bili odpeljani v taborišča, kristjanov.«
