LJUBLJANA, HLAVČE, NJIVE, TREBNJE – Mineva natančno leto dni od ene najbolj grozovitih nesreč pri nas. Ko se je tako težko pričakovan panoramski polet z enim največjih toplozračnih balonov v Evropi izrodil v peklensko moro. V košari je bilo tedaj kar 32 ljudi, kopilot, 30 potnikov in seveda pilot – Miro Kolenc.
Na usodni četrtek so vzleteli nekaj pred sedmo zjutraj, s travnika pri hotelu Mons na ljubljanskem Brdu. Neslo jih je proti Barju, ki je idealno za tovrstne prelete z balonom, znano pa je tudi po izjemno varnih pristankih. Pristati je treba, še preden se začne dvigovati sonce, a kaj ko tega tedaj sploh ni bilo, nebo je bilo črno, pripravljalo se je k nevihti. Vremenska slika je bila, kot so družno zatrjevali tako meteorologi kot tudi drugi balonarji, povsem neprimerna za polet!
Že uro pozneje, nekaj pred osmo, se je zgodil triler, brutalna in pretresljiva srhljivka. Očividci zlepa ne morejo pozabiti žareče krogle, ki se je valila po Barju in naposled trčila. Balon je ob poizkusu pristanka namreč odbilo od tal, nakar se je zaletel v bližnje drevo, se prevrnil, pri tem pa še vnel. Že med odbijanjem je iz košare pometalo nekaj potnikov, nekaj pa jih je popadalo iz nje, ko je treščila ob drevo. Katastrofa: že na kraju nesreče so umrli štirje, med njimi 11-letna Alja in njeni starši. Bili so tako hudo poškodovani, da je njihovo identiteto lahko dokončno potrdil šele Inštitut za sodno medicino. Še 14 udeležencev je bilo huje ranjenih, deset so jih morali že takoj po prihodu v UKC oživljati, 14 pa jih je odneslo le z nekaj praskami. Vsi preživeli bodo zagotovo le stežka zakrpali vse tiste rane, ki so se med nesrečnim pristankom naselile v njihovi podzavesti. Med huje ranjenimi je bil tudi Kolenc.
Nizkocenovnež
Nekaj dni pozneje sta za posledicami več kot 60-odstotnih opeklin umrli še dve osebi, 59-letni Ljubljančan Peter Zelko, mož Eme Zelko, ki je umrla že na kraju nesreče, ter še neimenovana nesrečnica. Od 18 preživelih, ki so jih zdravili v ljubljanskem UKC, jih je 14 že povsem zdravih, dva poškodovanca, kot je potrdil vodja urgentnih travmatoloških ambulant Anže Kristan, imata zaradi poškodb še nekaj manjših zdravstvenih težav, dva pa bosta zaradi posledic opeklin potrebovala dodatne operativne posege, da bi se jima povrnile vse funkcije.
Ta silovita nesreča se je zgodila zaradi striženja vetra pri tleh, zaradi česar so nastale težave pri upravljanju balona. Med pristajanjem se je namreč pojavil nevihtni piš, ki je nastal kot posledica neviht na Gorenjskem. Meteorologi so sicer nevihto napovedovali že pred sedmo uro zjutraj, pilot Kolenc pa se je z 31 udeleženci vseeno podal v višave. Kmalu po tragediji so s prstom pokazali prav nanj: razvedelo se je, da sploh ni imel veljavne licence za komercialne polete in da ga je v višave vodila predvsem želja po zaslužku. Že tako in tako je med poznavalci slovel kot nizkocenovni balonar. »Mi smo Easy Jet!« se je rad pohvalil pilot, ki je ponujal tudi za polovico ugodnejše polete.
Sreča v nesreči
Sproženi sta bili dve preiskavi: sodna, ki se nanaša na kazensko ovadbo zaradi povzročitve splošne nevarnosti, ter tehnična. Obe še potekata. Vodja službe za preiskovanje letalskih nesreč Roman Rovanšek je že septembra lani sporočil, da uvodna preiskava ni razkrila končnih vzrokov nesreče. Na te bo treba pač še počakati, je dejal, in sicer do izdaje končnega poročila, ki bo, kot smo izvedeli, na mizi že septembra.
Sodna preiskava pa je na splošno zavita v meglice. Tudi po letu dni. Policija je sicer že končala preiskavo in na začetku aprila na pristojno tožilstvo podala kazensko ovadbo zoper Kolenca (grozi mu do 15 let zapora), a jo je pred mesecem dni tožilstvo predalo policiji nazaj v dopolnitev. Kaj naj bi to pomenilo? Poznavalci menijo, da pristojni organi očitno (še) nimajo v rokah dovoljšnih bremenilnih dokazov, nekateri da nimajo sploh nič.
Ali je bil Miro Kolenc potemtakem le žrtev serije nesrečnih okoliščin ali je bil dejansko odgovoren za smrt šestih ljudi, o tem naj bi se pristojni začeli spraševati že čez mesec ali dva.
Kolenc se je medtem zavil v molk. Normalno, komu pa bi bilo v njegovi koži še do besed?! A če bi ga opazili na ulici, še posumili ne bi, da je bil prav ta človek krmar tiste žareče krogle, ki je pred letom dni drvela in morila po Barju, tako lepo so se mu zacelile rane. Po svoje je imel velikansko srečo. Nekateri je žal niso imeli.
Nikoli več!
Vsi preživeli pa so si enotni, da so se v tistem ponovno rodili. Danes praznujejo prvo obletnico rojstva! Prvo svečko je upihnil tudi Marjan Buh, upokojeni znanstvenik in odličen trobentač, oče slavne Neishe, pravzaprav Neže. »Res je, takrat sem se ponovno rodil!« je vzkliknil ob našem obisku visoko nad Gorenjo vasjo, kjer je nekoč potekala Rupnikova linija, in poizkusil še enkrat obuditi tiste trenutke, ko se mu je sicer izpolnila otroška želja, a kaj ko se je znašel v napačnem balonu, v balonu smrti.
Začelo se je z vprašanjem najstarejše hčere Suzane: »Ata, kaj naj ti kupimo za rojstni dan?« Marjan je izstrelil kot iz topa: »Karto za balon!« Polet z balonom se mu je že od nekdaj zdel tako romantičen, vsaj enkrat si je želel biti kot tisti junaki iz Vernovega Skrivnostnega otoka, ki so zasegli balon in z njegovo pomočjo pobegnili. Neznansko si je želel biti nekoč v eni izmed tistih hrušk, kot je poimenoval balone, ki tako lepo visijo nad Barjem, in v katere je tako rad zrl. Pred letom dni je bila ta hruška na dosegu njegovih rok. »Bilo je izjemno lepo!« iskreno priznava, »tako, kot sem si predstavljal.« Sploh ko so vzleteli in se nenadoma odlepili od tal in ko so hiške na lepem postale tako majhne, je premišljeval 74-letni Marjan, zatem pa v nas uperil resnoben pogled. »Ampak jaz ne grem več na balon, za noben denar!« V košari si je izboril mesto – na sprednjem vogalu desno. Desna stran košare pa jo je odnesla bistveno slabše kot leva.
Zadnji spomin
Pilot jim je naročil, naj se počasi pripravijo za pristanek. Morali so se postaviti drug za drugim in gledati v smer pilota, se držati za ročke v prekatu in počepniti. Sledil je silovit udarec ob tla! Že takrat jih je nekaj pometalo iz balona. »V tistem pa smo se spet dvignili,« je nadaljeval Marjan. Po pričevanjih celo za 100 metrov. Pilot je vpil, naj čepijo, del balona je v tistem zavihalo, nakar so z velikansko hitrostjo že spet počili, »začelo nas je vleči po tleh«, se je še spominjal. Zadnje, kar se spomni, je, kako so drveli skozi vejevje in grmovje … in še, da je padel iz košare, ter da ga je povozila. Izgubil je zavest. Naslednjič se je zavedel šele v ljubljanskem UKC. Prizaneseno mu je bilo za kalvarijo, pogled na okrvavljene sopotnike, na mrtve. Trebanjcu Simonu Roglju, prostovoljnemu gasilcu PGD Trebnje, ki je poklical 112, pa ni bilo. Tudi njegovo dekle Nino je pahnilo iz košare in jo kot Marjana povozilo, Simon pa je ostal ves čas nenormalno priseben. Iz balona smrti se mu je uspelo izvleči z le eno modrico. Videl je Kolenca, ki je v šoku klečal na tleh, in ostale, »ki so bili tako ubogi«, še danes vrti tisti film. Tekel je do goreče košare in odnesel Nino stran. Njen gleženj še danes ni v redu, še danes ga ne more normalno premikati. Ko pomisli na tragedijo, po Simonovih žilah zavre adrenalin. Vonj po propanu mu še vedno prikliče tisto grozo. Še vedno si ne bi upal na balon, priznava.
Ni se še opravičil
Tudi Marjan postopoma sestavlja svoj mozaik. »Zadnjič sem se pogovarjal z nekim sopotnikom, ki je utrpel 40-odstotne opekline, in povedal mi je, da je bil prepričan, da sem mrtev. Ležal sem namreč ves krvav, toda ...« je zavzdihnil, »to ni bila moja kri.« Marjan je sicer utrpel poškodbe skalpa, opeklo roko, zaradi povsem uničenega prsnega koša ne more več igrati na trobento kot prej, imel je zdrobljeno grodnico in polomljeno hrbtenico, ki ga še danes peče, zaradi katere mora hoditi s palicama in zaradi katere ne more več plavati ter opravljati fizičnih del. »V UKC sem bil en mesec, pa mesec dni v Laškem, tri tedne na Golniku.« Zaradi polomljenega vratnega vretenca je moral opornico nositi pet mesecev. Nenehno hodi na terapije in se bori, da bi se zdravje vsaj nekoliko izboljšalo.
»Če povem po pravici: 'Če bi jaz odločal, ne bi šli!'« In zavzdihnil: »Ah, še sreča, da je bila hči tedaj proti. Zraven sem namreč vabil še vnučke, to bi šele bila katastrofa ...«
Nekoliko zameri zavarovalnicam, ki so tako toge, ki delujejo po polžje, ki, to je ja jasno, takrat, ko je treba, ne želijo odpreti denarnic. »Bil sem nezgodno zavarovan pri Tilii, pa ni še nobenega odziva. Triglav je nesporni delež sicer izplačal, v primerjavi z vsoto, ki je predvidena, to je 250.000 obračunskih enot (okoli 270.000 evrov), pa je bilo to zelo malo.« V primerjavi z odpravninami, ki jih dobivajo raznorazni, bodo reveži pač ostali vedno – le reveži, smo premišljevali. »S tem, da bomo mi živeli s posledicami, tem grabežljivcem pa ni nič …«
Marjan Buh ni jezen in očitajoč človek, s prstom ne kaže niti na Kolenca. Pa čeprav bi se ta lahko ponesrečencem vsaj opravičil. Zaveda se, da zavarovalnice nastale škode ne morejo poplačati. Ta je pač prevelika. Svoje je Marjan tako in tako že dobil: požrtvovalno družino, ki mu je ves čas stala ob strani, in ogromno pravih prijateljev, ki so se v najtežjih trenutkih spomnili nanj.
Maša za balonarje
Jutri, 24. avgusta, bo v Plečnikovi cerkvi sv. Mihaela maša za nesrečne balonarje, prva obletna. V spomin na tragično preminule, na tragedijo, na srečo v nesreči in na varuha, ki je tisto jutro, pred letom dni, bdel nad preživelimi.
