Leto dni po požaru srečni v novi hiši

MEŽICA – Z veliko lažjim srcem kot lani smo se po letu dni odpravili pod Peco, v naselje Podkraj pri Mežici, kjer so doma Škrubetovi. Pri njih smo bili namreč le nekaj dni po tistem, ko jim je ogenj uničil hišo s spoštljivo letnico izgradnje 1825. Bila je celo povsem obnovljena in vsa leta lepo vzdrževana. Škrubetovi so, ko so nanjo namestili novo strešno kritino, že načrtovali, da bo dobila novo fasado, a jih jim je ogenj, ki se je razplamtel 13. junija v poznih popoldanskih urah, prekrižal načrte. Ognjeni zublji so hišo, ki so jo nameravali zavarovati, ko bi nanjo namestili tudi fasado, uničili in jim tako vzeli najdragocenejše – streho nad glavo. Danes, po letu dni, na istem kraju že stoji nova, ki jo je Škrubetovim uspelo postaviti z nesebično pomočjo številnih ljudi od blizu in daleč. Tolikšna solidarnost in srčnost sta pogorelce nadvse ganili in presenetili.

Gasilci 
obvarovali hlev

Usodnega 13. junija se je začelo iskriti v dimniku, ki je bil nov, tako kot streha. Iz njega se je začel valiti nenavaden, zelo gost in črn dim, ki ga je prvi opazil gospodar Oskar Škrube in svojo ženo Ano v šali pobaral, kaj neki je dala v peč, da se tako grdo kadi. Hip zatem ga je Ana že slišala vpiti, da gori. Nemudoma sta poklicala gasilce, še prej sta se tudi sama poskušala spopasti z ognjem, a sta bila povsem nemočna, ogenj je bil tako močan, da je hiša v nekaj minutah gorela kot bakla. 
Več kot 50 prostovoljnih gasilcev iz Mežice, Prevalj, Črne in Kotelj je prihitelo z več cisternami, pridružili so se jim poklicni kolegi koroškega gasilskega zavoda z Raven. Medtem ko so eni gasili in poskušali hišo še rešiti, so drugi Oskarju, Ani ter sinu Blažu pomagali odnesti vsaj nekaj vrednejših predmetov in osebnih stvari. Škrubetovim so prihiteli na pomoč tudi sosedje. Ni veliko manjkalo, pa bi se zgodila še večja tragedija, saj je moral eden od sosedov Oskarja, ki je želel iz hiše rešiti kar največ, odvleči ven. Zaradi vdihavanja dima je bil že rahlo omotičen, po rami ga je opeklo, a tega, kot nam je zatrdil, sploh ni čutil. Vse razsežnosti požara so bile vidne šele naslednji dan in Škrubetovi so se morali vdati v usodo, da bo še tisto, kar je ostalo, treba podreti. Česar ni uničil ogenj, je uničila voda. Gasilcem pa je uspelo pred zublji obvarovati vsaj hlev, v katerem je bilo nekaj telic, krav in pujskov.

Pomagali tudi neznanci

Škrubetovi v nesreči niso ostali sami in danes z olajšanjem povedo, da si tolikšne solidarnosti, kot so je bili deležni, niso obetali niti v sanjah. Vsi Mežičani, vključno z županom, številnimi organizacijami in podjetji, pa seveda tudi posamezniki in podjetniki od drugod, so se vključili v pomoč in po zaslugi zbranega denarja, številnih pridnih rok, podarjenega materiala, predvsem lesa, ki so jim ga pripeljali kmetje, brezplačno opravljenih strojnih in inštalacijskih del, še posebno se je izkazala družba Strach iz Pameč, pri Škrubetovih stoji nova hiša.

»Že tri mesece po požaru smo se veselili novega ostrešja in nato strehe. Že 13. decembra, torej po pol leta, pa smo že imeli zmontirano kuhinjo,« nam ob obisku pove sin Blaž, ki je mizar in je zato veliko dela opravil tudi sam. Izdelal je vsa vrata in okna, položil laminat. Veliko pohištva so jim podarili ljudje. 
Oče Oskar se na to, da lahko spet spi v svoji novi hiši, kar nekaj časa ni mogel navaditi. »Še vsaj teden dni potem, ko sva že imela spalnico, je spal v sosednjem objektu, v katerem smo si uredili začasno bivališče. Na srečo je bila zima mila in se je dalo veliko postoriti do božiča, ki smo ga zato že praznovali v novi hiši,« nam pove Ana. 
Hiša je večinoma narejena iz mavčnih plošč, saj bi bili strojni ometi vsaj tri- do štirikrat dražji, pa še stene bi se morale dolgo sušiti, sicer bi se v stavbo naselila vlaga. »Ni še končano, dela je veliko, a počasi bomo vse uredili. Glavno je, da smo spet pod streho. Tega, kar smo doživeli, seveda ne bomo nikoli pozabili,« nam pove Ana.

Blaž se spomni tudi dogodka iz trgovine, v kateri je mama izbirala keramiko. »Gospod, ki ga je videla prvič, se je ponudil, da pride brezplačno položit vse ploščice v hiši,« pove. »Res nikomur ne privoščim, da bi se jim zgodilo kaj podobnega. Če se bi kdo znašel v podobni stiski, srčno upam, da bodo ljudje tako nesebično pomagali, kot so nam. Če bi našteli vse, ki so se angažirali, bi koga zagotovo izpustili in naredili krivico. Zato se za pomoč zahvaljujemo prav vsem,« ob slovesu še enkrat poudari Ana Škrube.