Naš kevder ni ta pravi za hrambo jabolk v gajbah in na dolgi rok, zato jih kupujemo sproti. Veliko jih pojemo, dodajamo jih v džus, za fanta jih še naribamo in zmešamo s skuto in zdrobljenimi piškoti, štrudelj je nonstop v roru: ali pri moji, ali pri babici, ali prababici. Zadnjo soboto pa šok. Nabavni (beri: boljša polovica) je sprožil alarm: Na tržnici ni jabolk! Prejšnjo sezono nas je posavski sadjar z njimi zalagal vse do pomladi, letos pa ga po dnevu mrtvih ni bilo več na štantu v našem malem mestu. Najbrž jih nima več, je z grozo v očeh prišepnila soprizadeta stranka.
Saj so kmalu po aprilski pozebi napovedali katastrofo, a šele oktobra se mi je začelo svitati, da je tokrat res hudo. Ko sem na Jančah nabral kostanja – tik tak tri kile –, sem se hotel vrniti domov še s kako gajbico jabk, pa jih kmetje še zase niso imeli. Pozeba je vzela vsaj sedemdeset procentov pridelka. In orehov tudi ne bo, so mi razložili.
Ko se je kolega vrnil s kozjanskega praznika jabolk – isto. Tudi tam je pozeblo skoraj vse. Kar je ostalo, zdaj najbrž po kapljicah prodajajo tam, kjer iztržijo največ. Na ljubljanski tržnici, denimo, kjer je bilo jabolk domačih pridelovalcev pred dvema tednoma še dovolj. Ampak so bila draga kot žafran. Kilogram topaza, dragulj med jabolki mu rečejo, 2,5 evra, kila meni najljubšega carjeviča pa kar tri.
Kaj sploh še ostane nam, malim? Veliki? Ja, čeprav so slovenska jabolka letos najšibkejši člen tudi v verigah velikih nakupovalnih centrov. Stalaže so polne gajbic sort, kot so jonagold, elstar, kiku, a pri navedbi porekla beremo: Nizozemska, Hrvaška, Madžarska, Srbija, Avstrija, Italija, celo Grčija, predvsem pa – Poljska. Tuji sadeži izgledajo čudoviti. Vsi so približno enaki, zelo veliki, lepih barv, še trdi, najbrž so zelo sočni. Cene so v primerjavi s tržnico precej nižje, a vendar roka zastane, kar noče jih nabrati. Raje bi potežkala in vrgla v košaro četudi malce obtolčene in rdečelične carjeviče vseh oblik, pa kosmačke in bobovce, kakršne je nekoč stara mama prinesla iz hribov.
