Pravijo, da na mladih svet stoji. In če to vsaj približno drži, se Sloveniji ni treba pretirano bati svoje prihodnosti. Te dni objavljeni rezultati mednarodne raziskave, ki meri zadovoljstvo petnajstletnikov s svojim življenjem, tehta strahove pred preverjanjem znanja, učno motivacijo, občutek pripadnosti šoli in medvrstniško nasilje v dijaških klopeh, so slovensko mladež postavili na kolikor toliko pomirljivo mesto. Ali drugače: podalpski najstniki so zadovoljni, a nemotivirani za učenje. Temu primerno tudi ne kažejo pretirane pripadnosti šoli, ki jo obiskujejo.
Današnja mladež letnika 2001 ali 2002 je hudo komplicirana kategorija bitij. Pišem tudi iz lastnih izkušenj. Je na prekretnici, ko se mladi človek, up in bodočnost sveta, zave, da pravljic ni in jih nikoli ni bilo. Za nameček ga udari puberteta, stanje, v katerem je hudo malo logike in ogromno samovolje, razumnost nadomesti impulzivnost. Tako je pač sosledje naravnega razvoja možganov. Verjamem, da to vedo tudi učitelji, nisem pa prepričan, da se tega enako zavedajo.
Vsaj večinsko živijo neko svoje življenje. So vselej na istem mestu, kraju, nikamor ne hitijo. Tudi čas jim ne teče, oni samo učijo, učijo in učijo. Iz svojih glav in učbenikov, ki jih malce, a ne bistveno, spreminjajo navade, resnične potrebe in ideologija. Slednja še najbolj. Učitelji so ljudje, zamrznjeni v času in prostoru. Učenci odrastejo in postanejo vse; od klošarja do učitelja ali ministra, razlika je prevečkrat v korist prvega. Oni, šolniki, pa ostajajo tam s svojimi spomini in natanko predvidljivo prihodnostjo. Ter s plačami, ki jemljejo upanje in motivacijo. In tako vse prepogosto učitelji hodijo eno pot, učenci pa svojo. Srečujejo se le ob tabli. Ker se morajo.
Na srečo so kajpada izjeme, nekaj jih poznam z imeni in priimki. Predvsem zavoljo njih, ki hočejo in znajo celo s pubertetniki, so naši mladi upi večinsko zadovoljni. Dodatno pa, ker zadovoljstva svojega življenja ne povezujejo s premoženjem doma. Tudi to namreč kaže omenjena raziskava. Naša šolska ministrica je to seveda nemudoma ocenila za spodbudno in kot dokaz naše socialne odprtosti. Sam bi temu raje rekel apatija, obup. Tudi mladi vidijo, slišijo, čutijo. In iščejo svojo pot. Celo v puberteti.
