LJUBLJANA – Ko Rebekov štradon ob Ižanski cesti še ni bil poseljen, je bil kvadratni meter zemljišča vreden le evro. Zaradi slabo propustne sivkaste ilovice, ki se na dan prikaže že ob oranju, in Ljubljanice, ki ob hudih urah ne zmore posrkati številnih pritokov, je Barje znano poplavno območje, večinoma neprimerno za poselitev. Prav ob katastrofalnih poplavah septembra 2010 se je ravno na tem območju izkazalo, da je ljubljanski urbanizem pred 30 leti popolnoma zatajil!
»Vidite, celotna parcela, kjer je danes naselje, je bila v lasti nekih žensk iz Štepanje vasi,« je tedaj, ob bregu te dni nastalega jezera, pokazal domačin Tone Škraba. »Ker pa je niso mogle več obdelovati, so jo, kot se spodobi, najprej ponudile najbližjemu sosedu, kmetovalcu Ciberju, a je ta ponudbo zavrnil, češ da ima že dovolj zemlje. Naposled so jo kupili neki Albanci, očitno dosegli zazidljivost, ali pa tudi ne, in jo postopoma razprodali.«
Huda ura in dnevi
Naselje med pritokoma Volar in Farjevec, sicer še vedno brez normalne kanalizacije, je danes zbirka 42 lepo urejenih in še lepše ometanih hiš, kjer bivajo marljivi ljudje, priseljeni z vseh vetrov. Vrednost kvadratnega metra je zdaj že pri 120 evrih, a tam živeči še zdaleč ne spijo mirno: v njihovih pritličjih se v teh dneh spet zadržuje voda, visoka 20 centimetrov, spet bo treba menjati parket, čistiti, prezračevati, čakati na poletje, najhuje pa je bržkone šele pred njimi. Vsi so v pripravljenosti, saj naj bi vodostaj ob prihajajočem deževju narasel še za 20 centimetrov!
»Natančno 30 let sem že tukaj!« je gromko pripomnil Zaptija Murić. »Toda prej ni bilo takšnih poplav, deževalo je lahko nepretrgoma in več dni skupaj, pa je bilo vse normalno. Zdaj pada tri dni in že plavamo,« se je slikovito izrazil.
Eden zadnjih, ki so tu gradili, je Edin Rizvić. Kot gradbenik ter z izkušnjo iz rodne Bosanske Gradiške, kjer je živel ob Savi, je v nasprotju z drugimi svojo hišo že tako ali tako dvignil za 30 centimetrov, zaradi česar je ta hip še vedno nad gladino, njegovi sosedje, Maslićevi, Begićevi in Hušidićevi, pa morajo že spet podoživljati dogodke izpred treh let in pol. In čofotati v visokih gumijastih škornjih, z balkona v strahu spremljati morebitne spremembe na slabše ter se čuditi premočni naravi, ki jim je dvorišča že spet spremenila v jezerca.
In spet smo pri skorumpiranih odločevalcih, ki bi, če so že dovolili poselitev na tako neprimernem območju, morali tam živeče, ki niso imeli prav nobenega vedenja o naravi Ljubljanskega barja, vsaj seznaniti z ustreznejšo gradnjo, če že ne prisiliti vanjo. Če jih že takrat niso, jih bodo obvarovali vsaj zdaj pred ponavljajočimi se ujmami? Jim nemara uredili zadrževalnik? Se jim s preventivnimi ukrepi nekako opravičili, ker so si tedaj zatiskali oči in dopustili črnograditeljstvo?
To je pač Barje
»Dobro, nekako smo že preživeli tiste stoletne vode in obenem upali, hm, na precej več kot tri leta miru,« je premišljeval Edin. »Zdaj pa spet nervozno drhtimo.« Da se mu ne bi zgodilo kot takrat, ko mu je avto povsem zalilo, ga je, tako kot tudi preostali, še pravi čas odpeljal daleč proč, na začasno parkirišče. Sulejman Hušidić je le nemočno zrl v črpalko, ki je neuspešno črpala vodo. »Ne pomaga!« je sklonjeno priznal. Nekateri so si medtem že pripravili zadrževalnike oziroma žaklje s peskom. Edin je, denimo, vhodna vrata zavaroval s stirodurjem, odličnim izolacijskim sredstvom, ki ne vpija vode. Zatem pa pokazal na še nedokončan balkon. »Evo, deset let varčuješ in z lastnimi rokami počasi gradiš, skoraj si že pri koncu, in se ti spet vse podre,« je obupano dejal.
»Zakaj vendar ne odteče?« je še vprašal izučeni kovinostrugar, ki je svoj žledolom doživel že v času katastrofalnih poplav, ko so bili štiri dni brez elektrike, ko je moral obnoviti celotno pritličje, ko so tudi okoli njegove hiše plavale odplake, rezultat še vedno neurejene in že dolgo obljubljene kanalizacije.
»To je pač Barje!« smo mu jadrno odgovorili.
»Že, že, toda zakaj je lahko prej normalno požiralo?«
Zanemarjeni odtoki
Nemara tudi zato, kot nam je povedal domačin Škraba, »ker je včasih obstajala Vodna skupnost Barje«! Tam je bil Škraba tudi zaposlen. »Imeli smo štiri bagre in smo nenehno kopali ter čedili jarke ob kolovozih, da so imeli kmetje kam spustiti vodo.« Skupnost je potem, leta 1965, razpadla. »Samo poglejte to zaraščenost!« nas je tedaj opozoril in pokazal na jarek, ki se ga zaradi vejevja ni dalo razločiti. Kot da je kdo pozabil na odtoke, smo pomislili, ki bi bili še kako pomembni za odvodnjavanje.
Od Rebekovega štradona pa vse do Podpeči se namreč vije kar devet pritokov, Iščica, Volar, Farjevec, Zidarjev graben, Iška, Šalčkov graben, Jurešičev graben, Dolgi graben in Jezerc, »in prav vsi se izlivajo v Ljubljanico!« je podčrtal Škraba. Ker pa se Ljubljanica ob deževju še dodatno dvigne, celo za dva do tri metre, ne zmore sprejeti stranskih pritokov. Zato nimajo kam in se razlijejo po Barju.
Zaptija je pozorno poslušal in srkal besede 74-letnega Toneta. Sploh ko mu je ta razodel še, kaj mu je svetoval oče. »Ko boš gradil hišo, jo krepko dvigni in nasuj.« To je Tone tudi storil in nasul za meter in pol. Lahko bi sicer še več, saj se Barje v petdesetih letih posede za meter. Na to opozarjajo tudi korenine jelš, ki niso pod zemljo, ampak nad njo. »Torej ni drugega, kot da pritličja zasujemo vse do višine oken?« ga je vprašal Zaptija. »Spodnji deli so popolnoma neuporabni,« mu je domačin položil na srce.
Z novonastalega obrežja smo se družno zazrli v valove, ki jih je ustvarjal vetrc. Ta, ki je prinašal novo fronto, nov alarm, nove težave?