Leskovec: smrdi, smrdi, tako smrdi!

LESKOVEC – »Dejstvo je, da Ustava RS v 72. členu določa, da ima vsakdo v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja. To državljanom zagotavlja slovenski pravni red,« so prepričani krajani 15 dolenjskih občin, združenih v Civilno iniciativo za čisto okolje in zdravo življenje. Povod za bes Dolenjcev je medregijski center za ravnanje z odpadki Cerod oziroma deponija Leskovec. Ne le da celotna dolina smrdi po gnilem, prepričani so tudi, da deponija ogroža njihovo zdravje, okolje je po postavitvi odlagališča mešanih nenevarnih komunalnih odpadkov postalo degradirano, njihove nepremičnine pa ničvredne.

Občani imajo dovolj

Prvo leto delovanja deponije v Leskovcu so krajani mirno čakali, da bo lastnik sam uredil zadevo tako, da ne bo problematična za okolico. Ko so ugotovili, da nikomur ni mar zanje in da ne morejo več tako živeti, so se pred tremi leti povezali v civilno iniciativo. Njen predsednik Zdenko Antončič pojasnjuje ozadje: »Ko smo se organizirali pred tremi leti, je bila deponija celo brez okoljevarstvenega dovoljenja. Dobili so ga 2012., ko so zgradili čistilno napravo, ki ne deluje, kot bi morala. Pri projektiranju ni bilo pravih podatkov, kaj vse se lahko pojavi tukaj. Pri tako vredni investiciji je to neopravičljivo. V fazi projektne naloge bi morale te stvari že biti rešene. Tako pa se izgovarjajo, da so nekaj krive neobičajne vode. To bi morali že upoštevati, ne pa da jih je presenetilo. Zdaj zadevo rešujejo z dodatno izposojeno mobilno čistilno napravo in montirajo biofiltre, ker ta naprava ne more požirati vse vode iz te deponijske sklede. Na dan porabijo 500 litrov žveplaste kisline, ker ne požre vsega, ne funkcionira, kot bi morala.«

Regijski center je ustanovilo 15 občin, iz katerih so na začetku v Cerod pripeljali 85.000 ton odpadkov, za katere nihče ne ve, kaj se skriva v njih. »Temu pravim moč kapitala. Upravljavci želijo, da jih je čim več, saj računajo 45 evrov za tono. Sumimo, da se lahko na to deponijo pripelje tudi stvari, ki se jih drugje ne sme odlagati, čeprav gre za deponijo nenevarnih odpadkov,« ugotavlja predsednik iniciative. To so sklenili potem, ko so si ogledali podobne deponije, kjer se smeti stresejo na trak in sortirajo. »Pri nas tega ni, ampak pripelje tovornjak, vse strese na deponijo, kjer se vse skupaj zmelje in povalja, da nihče ne more reči, kaj je notri. Oni sicer pravijo, da se kontrolira na vhodu. Ampak kontrola je tehtnica, na vrhu pa kamera, ki posname pokriti šleper. Nihče ne kontrolira nič. Je pa res, da se je v teh letih dovoz zmanjšal skoraj za polovico in lani naj bi pripeljali sem 45.000 ton.«

Obremenitve za okolico

Civilna iniciativa je v preteklosti na hitro že zbrala več kot tisoč podpisov okoliških prebivalcev, pravijo pa, da jih lahko še več, če bo kaj vplivalo. Pripravila je protestni shod, a se položaj še ne spreminja. Starši otrok v OŠ Brusnice, ki leži streljaj stran od deponije, že dvigujejo glas, saj ob določenih dnevih, ko je smrad neznosen, za njihove otroke ni primerno, da se zadržujejo na prostem.

Zdenko Antončič je še bolj konkreten, ko spregovori o nevarnostih. Ker uradne institucije ne ugotovijo nič spornega, bodo sami najeli strokovnjake, ki bodo pregledali dokumentacijo in preverili, ali je verodostojna, prav tako pa bodo začeli analizirati različne vzorce, da bodo ugotovili pravo stanje. Kot namreč ugotavljajo, inšpekcijske službe nič ne ugotovijo ali pa se izgovarjajo, da nimajo pristojnosti. Drevesa v okolici razpadajo in kažejo neobičajne pojave na listih, za katere še gozdarji ne vedo, kaj so. Zato se je iniciativa obrnila na zavod za gozdove, ki jim je odgovoril, da gre za sončni vžig, na koncu pa priznal, da obstaja vpliv, a da ne vedo, kakšen, saj bi bile potrebne laboratorijske preiskave. »Imamo pa občutek, da so institucije med sabo povezane. Da novomeški zavod, ki dela te analize, ne bom rekel prilagaja rezultate, ampak točno ve, kdaj je treba zadevo vzeti in kje, da je podatek tak, da je vse v redu. Vse je prikrito in vsako stvar moramo dokazati, saj drugače že grozijo, kaj govoriš, da je to natolcevanje.« Prav zato so vzpostavili telefonsko številko, kamor ljudje sporočajo, kdaj jim smrdi, oziroma druge nevšečnosti, člani iniciative pa podatke spravijo v tabelo, ki nazorno pokaže, da je problem večji, kot hočejo priznati v Cerodu.

Zdravje ljudi

Na udaru pa niso le drevesa. Za ljudi je bivanje v okolju, kjer nenehno smrdi po gnilih jajcih ali greznici, neznosno. »Če bi vas povabil pred mojo hišo, da se usedeva na pivo, ga ne bi popila, ker ga niti jaz niti vi ne bi želela, ko bi prismrdelo,« nazorno opiše situacijo Zdenko, ki pravi, da so zaradi tega prebivalci nervozni in negativno razpoloženi. »Ne gre za tri ljudi, ampak za dva tisoč. Po naši presoji je zaznati porast bolezni v okolici, od rakastih do tistih na dihalih. Ko prideš v bolnišnico in rečeš, da imaš težave z dihali, zdravnik takoj reče, vi ste pa s tistega območja. Se pravi, da tudi zdravstvo to ve.« Zdenko opozarja na neužitne poljščine. »Sumimo, da se iz ozračja ta zadeva širi na vrtnine. Doma imam rastlinjak. Čez dan, ko ni smrdelo, sem iz njega vzel paradižnik in ga odnesel v kuhinjo. Ko sem ga prirezal, je iz njega zasmrdelo po smetišču. Tega področja še nismo začeli razčiščevati, moramo spraviti zelenjavo v laboratorij.« Ob vsakokratnem pisanju na različne institucije zgolj ugotovijo, da pri nas ni zakonodaje, ki bi zares urejala te stvari. »Obstajajo neki vonjalci, ki to v vrečke lovijo, pa potem to vohajo in podajajo mnenja, ampak to ni dovolj.« Ogorčeni prebivalci ugotavljajo, da je vse to posledica želje po dobičku nekaj posameznikov, ki bi jim bilo treba stopiti na prste. Med drugim smo v okolici lahko slišali, da je najmanj nehigienično, da je nekdanji predsednik KS Brusnice Anton Deželan, ki je prepričeval ljudi o sprejetju deponije v njihovo okolico, zdaj za nagrado dobil službo kot njen vodja.

Kljub močnemu kapitalskemu lobiju so okoliški prebivalci odločeni, da ne popustijo. Ali bo deponija začela obratovati tako, da bo v skladu z vsemi pravili in neobremenjujoča za okolico, ali pa naj se zapre. Še posebno zdaj, ko se že pripravlja projekt Cerod II. oziroma nov veliki obrat za mehansko predelavo odpadkov, ki je po njihovem prepričanju prav tako nepremišljen, saj jim nihče ne zna pojasniti, kam bo šel produkt, ki ga bodo pridelali. Gre za prah, ki se uporablja kot gorivo, a ga pri nas nihče več ne potrebuje, zato se bo skladiščil ob deponiji. Zato se bojijo, da bo celotna dolina prekrita s prahom in da bodo njihova pljuča oziroma zdravje še bolj na udaru. In to vse zato, ker nekateri bogato služijo na račun smeti, ne želijo pa delčka tega dobička dati za to, da dejavnost ne bo nevzdržna za okolico. Na koncu civilni iniciativi ostane samo še pritisk Evrope: »Če ne bo šlo drugače, bomo poklicali Evropsko komisijo, naj pride pogledat, kam dajo denar, saj je predvideno 18 milijonov. In če bodo ugotovili, da zadeva ni taka, kot je bila predstavljena s projektom, in da ne daje takšnih rezultatov, bodo verjetno tudi oni za to, da se deponija zapre in se jim vrne sredstva. A to so že težje zadeve...«