Leško brezno, ponos gorenjskih jamarjev

Čeprav obletnica 4. julija letos ne bo okrogla (Matjaž Chvatal se je z Daretom Manfredom 1978. leta prvič spustil v začetni del Brezna pri Leški planini na Jelovici), je to brezno, ogromen podzemni svet v osrednjem delu gorenjske planote, ponos kranjskih jamarjev, ki se sicer srečujejo v kletnih prostorih vrtca Janina v Kranju.

»Že leta 1977 sta se 18-letni Matjaž in Stane Lamovšek prvič s kolesi odpravila na Jelovico, da sta navezala stike. Naslednje leto je pastir pokazal vhode v ducat brezen oziroma jam, med katerimi je bilo tudi leško. Ne vem, katera luknja je bila to tisti dan, a spominjam se, da sem začel skakati po podnu in si govoril, ali bo že šlo kaj naprej ali ne. Začelo se je udirati. Ko sva z Daretom uspešno skopala ta vhod, sva se z lestvicami in vrvmi spustila v brezno. Ker nama je zmanjkalo vrvi, sva dosegla le 70 metrov globine. Naslednji dan se je zgodba z vrvmi ponovila pri 130 metrih. Ugotovila sva, da to ni prosti spust v jamo, ampak je treba premagati sedem stopnjastih brezen, visokih od osem do 45 metrov. Skupaj je za dobrih 160 metrov višinske razlike,« razlaga Matjaž Chvatal. Tam so se poslovili od jamarskih lestvic in prešli na vrvno tehniko.

Vhod v leško brezno je na nadmorski višini 1143 metrov. Do dna brezna, ki se konča s Čokoladno jamo in njenim odcepom Buenos aires (Dober zrak), se spustijo – po podatkih Igorja Potočnika – po vsej verjetnosti 578 metrov globoko, vsekakor pa več kot 560. Do nadmorske višine 565 metrov. To prikazuje tudi aktualni načrt izjemno razvejenega brezna. Jama je dolga kar 4070 metrov, morda celo kakšen meter več. Čeprav je Brezno pri Leški planini dostopno le za izurjene, imajo njegovi deli privlačna in poučna imena. Dvorane so na primer Biserna, Odmevna, Dolga, Čokoladna in Četrta. Tako so jih poimenovali potem, ko so odkrili njihove posebnosti med bivanjem pod zemljo, ki je praviloma trajalo po več dni. V večni temi. Vmes so morali seveda premagati številna brezna, rove, labirinte, prehode.

Kako so se spopadali z njimi, je mogoče prebrati v knjigi Matjaža Chvatala Brezno, še obsežneje pa v zborniku Kranjski jamarji 60 let, 1954–2014, ki je izšel nedavno. Z njima je mogoče dojeti razliko med alpinistom in raziskovalnim jamarjem. Za alpinista je pomemben le športni dosežek oziroma premagovanje samega sebe. V breznu ali jami pa ni kaj dosti premagovanja samega sebe. Je raziskovanje. Saj jamarji hodijo tja, kamor človeška noga še ni stopila.

V podzemlju je nešteto najrazličnejših sestavin. V leškem breznu se srečujejo s povsem suhimi prostori. Pa tudi z mesti, kjer je sicer kar 90-odstotna vlažnost, a je v zraku prah. Biserna dvorana je do konca Pozabljenega rova dolga kilometer in pol, široka od 60 do 70 metrov in visoka do 70 metrov, a če so v njej trije ljudje dobro uro, jo zadihajo. Pojavijo se meglice. Tako zelo je občutljiva. Leško brezno je povsem neokrnjeno, če izvzamemo kamnite bisere, ki so jih lahko nekateri domači ali tuji jamarji, najbrž ob divjih vhodih v jamo, v žepih odnesli iz Biserne dvorane. Vse drugo, s kapniki vred, je pretežko, da bi kdo odnesel po vrvi. Brezno je namreč dostopno le za izkušene, ki obvladajo vrvno tehniko. Tako bo mogoče organizirano vstopiti vanjo spet 4. julija, ko na vsakoletno srečanje povabijo izkušeno srenjo iz Slovenije pa tudi Italije, Češke, Hrvaške ...

»Leško brezno je zagotovo najlepša in najbogatejša jama na Gorenjskem in ogromen zbiralnik padavin oziroma vode iz vseh okoliških vrtač in brezen. V breznu Leške planine vidimo geologijo tega dela Gorenjske. Na globini 200 metrov se vidijo posledice prve ali druge poledenitve, ko so se večje vode pretakale vodoravno po tej jami,« je odprl novo poglavje Igor Potočnik: »Zanimivo bi bilo najti še kakšen vhod pa tudi še par kilometrov rovov. Naša večna želja je, da pridemo do večjih podzemnih voda. Te se kažejo pri izviru Lipnice in Kroparice. Ta površinska voda zavzema približno eno tretjino zalog. Dve tretjini vse jelovške, pokljuške in vode iz Julijskih Alp teče od 30 do 60 metrov pod vidno gladino Save. Zato imajo vse vrtine v Ljubljanski votlini to izjemno kakovostno pitno vodo. To pa pomeni, da se lahko, če jamarji, gozdarji, kmetje, turisti in vsi drugi ne bomo pazili na jame na Jelovici, Pokljuki in v Julijskih Alpah, mirno poslovimo od vode, kakršno poznamo danes.«