Pisana jadra na starih lesenjačah prve majske dni Piranskemu zalivu vrnejo podobo nekdanjih časov. Minuli vikend se je na privezih v mandraču gnetlo 40 spoštljivo starih in z ljubeznijo negovanih barkač, ki so s prevozi potnikov, soli in drugega tovora ali pa z ribištvom rezale kruh domačinom. Lepoticam je na pomolu delalo družbo 24 avtomobilov, ki so bili narejeni pred drugo svetovno vojno in imajo vsaj 75 let.
Vsako leto jih je več
Društvo ljubiteljev starih bark Piran organizira pri nas edinstveno regato barkač že 37 let. Sprva je bila ob 1. maju, odkar je v Portorožu mednarodna razstava Internautica, pa jo izpeljejo v okviru tega dogodka. Poteka na piranskem pomolu, kjer se jim zadnja leta pridružijo tudi portoroški ljubitelji predvojnih starodobnikov iz društva Balilla. Na vsakem koraku se ponujajo prizori, ki očarajo turiste in domačine, predvsem pa je to priložnost, da zvedavi obiskovalci iz prve roke izvedo vse o starih plovilih in slišijo zanimive osebne zgodbe o lesenjačah ter kromiranih avtomobilih. Pogled na zaliv, kjer plapolajo pisana jadra, ponuja pozabljen prizor.
Kot je povedal predsednik organizacijskega odbora Milan Ukmar, je za njihovo regato vsako leto več zanimanja. Navtiki radi prihajajo v Piran, pomagajo pa tudi dobra organizacija in prijateljski stiki s kolegi v Italiji, na Hrvaškem, v Avstriji in Nemčiji. Iz zadnjih dveh držav je namreč kar nekaj zagretežev za navtično dediščino, ki imajo svoje barke privezane pri nas. Tudi sicer je regata bolj kot tekmovanju namenjena druženju in prijateljevanju ljubiteljev ohranjanja te zapuščine. Nekateri pridejo dan ali dva prej, saj se ob pršutu, siru, bobičih in jedeh z žara na feštah po barkah, na turistični ladji Resnik in piranskem pomolu družijo kar tri dni. Tudi Resnik, ki je bil leta 1911 narejen prav v Piranu, je spoštljivo star.
Podaril jo je potapljaču
V piranskem društvu imajo dobrih 30 barkač in približno 60 zaljubljencev v vse staro, kar je povezano z morjem. Pri obnavljanju plovil ogromno naredijo sami in si pomagajo, saj je to zelo drag hobi, s katerim prispevajo k ohranjanju naše ladjarske dediščine. Ta naglo izginja, a kot pravi Ukmar, zanesenjakom le uspe, da pred uničenjem rešijo še katero barkačo.
Najstarejša med njimi je Stari maček, ki ima 108 let in je bila tudi najstarejša barka letošnje regate. Janez Šabec iz Lucije jo je rešil propada pred tremi desetletji. Zanjo ljubeče skrbi, tako da še vedno zanesljivo brazda morje tja do Dalmacije. Od preostalih lepotic omenimo leta 1932 na Murterju zgrajeno Rižo. Ta bragoc je bil narejen za prevoz tovora, a so ga skrbno preuredili v potovalno barko, danes jo neguje družina Malikovič iz Izole.
Milan Debeljak in njegov sin Matej sta na regato priplula z lesenjačo And Ay. Narejena je bila 1972., a se je lastniku iz Italije pred leti potopila pri nas. Milan, ki je priznani potapljač, jo je dvignil, nato pa mu jo je lastnik podaril. Ta angleški fliper je skrbno vzdrževan in jima zvesto služi za potovanja ter navtično veselje.
Marino in David Hrvatin sta priplula z za Istro najznačilnejšo batano, ki sta jo pred leti naredila po lastnih načrtih in po okoli 700 urah dela. S petmetrskim čolnom, ki ima eno najslikovitejših jader pri nas, plujeta za razvedrilo. Turiste pa še vedno vozi 12,5 metra dolga in 84 let stara Apeleja Tomija Sinožiča iz Izole. Od tujih bark omenimo 15-metrsko lepotico dvojambornico Roberto III iz Monfalcona.
Lepotci s sijočo pločevino
Med starodobnimi avtomobili je po letih izstopal hupmobile iz 1921. Simona Romiha iz Ilirske Bistrice, radovedneži pa so si lahko napasli oči tudi na vrsti balill, topolinčkov, dodgev, fordov … Starosta te avtomobilistične scene, Pirančan Roman Fikfak, ki na Obali skupaj s hčerko Ingrid pogosto poskrbi za tovrstne dogodke, ni skrival zadovoljstva, ko je povedal, da nikjer pri nas ni zbranih toliko predvojnih starčkov, kot jih je bilo ob tokratni regati v Piranu.