Danes je Mitja Perko iz Ljubljane, po poklicu aranžerski tehnik, eden redkih, ki še nadaljujejo to veščino rokodelske ustvarjalnosti in s tem ohranjajo zgodovinski spomin poslikave pohištva. Sodeloval je na razstavah domače obrti v Slovenj Gradcu, imel pa je že nekaj samostojnih razstav. Tokrat se s svojo ustvarjalnostjo in z razstavo Skrinja, ponovitev zgodovinskega spomina predstavlja v Rokodelskem centru DUO na Mestnem trgu v Škofji Loki.
Začelo se je v veleblagovnici
Skrinje so leseni dragulji slovenskih domov, najstarejša ima vrezano letnico 1596. Največjo zbirko skrinj pri nas ima Slovenski etnografski muzej (SEM), ki hrani še nekaj renesančnih in baročnih skrinj ter bogato poslikane kmečke lepotice iz 19. stoletja; od tesarskih, geometrijsko ozaljšanih prekmurk in onih od drugod, iz Haloz, Bele krajine ali Istre, intarziranih primork in dolenjk z Goriškega, Vipavskega in iz osrednje Dolenjske do barvito ocvetličenih gorenjk iz Gornjesavske doline, iz okolice Škofje Loke in Kamnika ter drugih prepoznavnih primerkov iz tega ali onega slovenskega kraja. V zbirki imajo 187 skrinj, od tega jih je 172 s slovenskega etničnega ozemlja. Zbirka odseva vso oblikovno in funkcionalno raznolikost skrinj, kakršne so na slovenskem etničnem ozemlju izdelovali in uporabljali od 16. pa vse do 20. stoletja. Zato je najraznovrstnejša, najpopolnejša in najobsežnejša na Slovenskem.
Začetki Perkovega zanimanja za poslikane skrinje segajo v obdobje njegovega službovanja v Škofji Loki, kjer je delal kot aranžer v tamkajšnji veleblagovnici. »Takrat sem spoznal veliko ljudi, ki so imeli doma najrazličnejše skrinje,« pravi Perko. »Ker so me že takrat zelo zanimale, so me ljudje vabili k sebi domov. Vse sem skrbno fotografiral in dokumentiral ter izrisal motive. Tako se je začela najprej ljubiteljska, potem pa še poklicna pot do skrinj.«
Cenjene v tujini
Mitja Perko je še povedal, da je na Škofjeloškem našel zelo lepe primerke: »So izjemno raznolike, njihova posebnost pa so nadvse bogati motivi. V glavnem se pojavljajo cvetlični vzorci, poleg teh pa še razni svetniki, Marija z detetom, napisi IHS in podobno.«
Stare skrinje so romale iz roda v rod, saj so ljudje kmalu spoznali, s kakšnim bogastvom imajo opraviti, in so le redke končale v ognju ali na odpadu. »Žal se jih je veliko tudi izgubilo, veliko pa jih je odšlo v tujino, kjer so imele še posebno visoko ceno,« dodaja Mitja. »Bili so lepi primerki, vendar nekateri niso znali ceniti tega lesenega bogastva, pa so skrinje raje prodali. Denar je bil pomembnejši kot ohranitev za naslednike.«
Ob ogledu razstave v škofjeloškem Rokodelskem centru DUO je Perko še povedal, da se z obnovo skrinj ni nikoli ukvarjal: »Že ob spoznavanju te izjemne dediščine sem se odločil, da se bom ukvarjal zgolj z izdelavo replik v različnih velikostih. Imel sem izjemno dobrega mizarja, ki mi je napravil točen posnetek starih skrinj iz masivnega lesa, seveda v pomanjšanem merilu. Nanje sem prenašal vzorce, kakršne so pred mnogo leti slikali mojstri, med njimi slikarji Layerjeve delavnice iz Kranja ali pa Šubičevi iz Poljan nad Škofjo Loko. V Selški dolini jih je poslikavala Marija Pavlič.«
Za balo
Poslikave kažejo neizmerno bogato ustvarjalnost preprostih podeželskih slikarjev, raznolikost pa njihovo številnost. »Nastalo je nekaj pravih slikarskih delavnic, ki so izoblikovale svoj slog,« pravi Mitja Perko. »Poslikane skrinje so bile del bale, v njih so shranjevali obleke in predmete. Cvetlična motivika je bila predvsem okrasna, ne globlje pomenska. Letnice na njih so trajno opredelile sklenitev zakonske zveze. Žal je poslikavanje skrinj zamrlo v začetku 20. stoletja. Danes še vedno pozabljamo, da skrinje spadajo med najlepše spomenike slovenske ljudske umetnosti.«
Skrinje, ki jih je v več kot 30 letih ustvaril Mitja Perko, so bile torej izdelane iz masivnega lesa kot v starih časih. Kaj pa barve? Mojster pove, da so včasih uporabljali kazeinske barve, pozneje pa oljnate. »Danes imamo zelo dober izbor najrazličnejših barv, pri delu pa največ uporabljam akrilne in še razne patine, s katerim dosežem pravi učinek.«
Nekdanji domači mojstri niso poslikavali samo skrinj, temveč so slikali tudi na steklo ali pa so značilne nabožne in cvetlične motive prenašali na zibelke. »Po navadi se je na sprednji strani zibelke pojavljala Marija, na zadnji strani je bila največkrat kakšna zvezda; ob straneh so bili cvetlični motivi. Seveda je bilo skrinj veliko več, poslikane zibke pa so zelo redke. Verjetno so si jih lahko privoščili le premožnejši, tako da jih danes vidimo le še v kakšnem muzeju,« je sklenil Mitja Perko.
