SELŠČEK – Pred sto leti in več skorajda ni bilo slovenskega doma, v katerem se sredi dnevne sobe ne bi bohotila skrinja, uporabljali so jo tako za shranjevanje oblek in hrane kot za skrivanje najdragocenejših družinskih predmetov. Po drugi svetovni vojni je ta kos pohištva skorajda izginil iz domačih logov, a se v zadnjem času, predvsem na vasi, vrača na svoje mesto. Tudi po zaslugi Romana Šviglja iz Selščka pri Begunjah, ki skrinje izdeluje na star način in jih tudi restavrira.
Nevestina dota
»Skrinje so po drugi svetovni vojni postale predmet prekupčevanja ne samo slovenske, ampak tudi mednarodne trgovine. Nekateri so v tem videli svet zaostalosti in so jih za majhne denarje prodali prekupčevalcem in posameznikom, ki so poznali njihovo vrednost in so jih postavljali v svoja mestna stanovanja in vikende,« o črnih časih za slovensko izročilo spregovori priznani etnolog dr. Janez Bogataj, ki pojasni tudi zgodovinsko ozadje skrinj.
Razmahnile so se v 18. in 19. stoletju. Glede namena shranjevanja so bile skrinje različno oblikovane, od tistih najpreprostejših do tistih, ki veljajo že za prave umetnine. »Skrinje so poznale vse družbene skupine v vseh okoljih. Poznali so jih na gradovih, v mestih in po vaseh.« Ker takrat še ni bilo omar in so ljudje vse svoje premoženje spravili ravno v skrinje, so te imele tudi ročaje ob strani, da so jih lahko hitro odnesli ob poplavah ali požarih. »V takšnih primerih je bilo najpomembnejše, da so jih lahko zagrabili in odnesli.«
Skrinje, ki so bile lahko tudi kovinske, ne zgolj lesene, s poslikavami in rezbarijami nakazujejo tudi, iz katerega konca države prihajajo. »Poslikane skrinje so najznačilnejše za alpski prostor. Jugovzhod Slovenije je poznal predvsem intarzirane in navadne lesene skrinje, v ta okvir spada notranjska, severovzhodni del Slovenije pa pozna pretežno skrinje s strešno oblikovanim pokrovom.« Poslikave so bile lahko enostavnejše ali pa zahtevne. Enostavne so bile tiste, na katerih so se pojavljali geometrijski vzorci, na zahtevnih poslikavah pa so se pojavljali figuralni motivi predvsem svetniške ikonografije, ki so jih po navadi naslikali v lokalnih podobarskih delavnicah, pozneje pa tudi profesionalni slikarji.
Kako pomembne so bile skrinje za narod, priča dejstvo, da so jih za doto dobivale neveste, ki so jih po navadi morale same napolniti z oblekami, ki so jih sešile do poroke. »Ravno to dokazuje, da so imele skrinje največjo vrednost in so se izpostavljale tudi na povorkah na vozovih,« pojasnjuje Janez Bogataj, ki ga veseli, da se v zadnjem času odnos ljudi spreminja: »Pri mladih družinah v vaseh je skrinja ponovno postala pomemben element identifikacije in ponosa na razvoj družine.«
Izdelava na star način
Zadnjih dvajset let se z izdelavo lesenih skrinj na starodobni način in restavriranjem ukvarja dolgoletni mizar in vodja delavnic Srednje gozdarske in lesarske šole v Postojni, zdaj upokojeni Roman Švigelj, ki ima že 15 let certifikat obrtne zbornice za izdelke domače in umetnostne obrti. »Skrinja mi pomeni nekaj skrivnostnega že od malega. Vedno sem rad brskal po njej. Tisti trenutek, ko odpreš skrinjo, te prevzame veliko pričakovanje. Samo pomislite na Pandorino skrinjico ali skrinjo zaveze!«
Pred približno 20 leti se je odločil, da se bo intenzivneje ukvarjal z izdelavo in restavracijo lesenih skrinj. Za vzorec si je vzel kraško-goriško skrinjo, ki je lahko izrezljana ali intarzirana, se pravi, da so vanjo vstavljeni barvni koščki lesa. »Začel sem tako, da sem za kolegov rojstni dan napravil manjšo skrinjo, za sortno vino. Tako sem dobil idejo, da bi začel z imitacijami oziroma replikami skrinj. Najprej sem delal manjše skrinje za poslovna darila v merilu ena proti šest, potem pa sem začel izdelovati replike v naravni velikosti. Skrinje, ki jih imitiram, naredim tako, da ostane osnovno izročilo.«
Skoraj vse elemente za skrinje izdela sam v svojih dveh delavnicah, mehanični in mizarski, zgolj okovje in ključavnico mu izdela prijatelj. Do zdaj je izdelal že na tisoče manjših replik, ki jih kupujejo ljudje predvsem za poslovna darila, izdelal je tudi že kakšnih 50 skrinj v naravni velikosti, veliko jih je restavriral. Za izdelavo ene skrinje porabi do 60 ur dela. »Les imam doma, ker imamo kmetijo in gozd. Največ uporabljam orehovega iz okolice. Kdor koli poseka oreh, me pokliče, da ga vzamem, razrežem in naravno posušim. Ko izrežem elemente, jih zlepim skupaj in zbrusim. Sledi izdelava roglov, oboda skrinje, sestava, brušenje. Na koncu na čelo narišem vzorec in začnem rezbariti oziroma gor vstavljati intarzijo. Vzorce pobiram iz knjige Skrinje na Goriškem, ideje pa sem dobil tudi v muzejih. Usvojil sem par vzorcev, ne delam vsega.« Ker skrinje pretežno izdeluje po naročilu, jih večinoma opremi z dvema standardnima vzorcema, ki sta ljudem najbolj všeč.
V zadnjem času je med prebivalstvom vse več zanimanja za ta zgodovinsko-etnološki hišni element. »Skrinje kupujejo ljudje za poročna darila ali za vikende, ki so jih obnovili v starih hišah in zato spadajo tja. Nekateri jih kupujejo za v spalnico, saj v njih shranjujejo posteljnino oziroma različne stvari, vse do bifeja,« je še pojasnil Roman.
Za velemojstrove figure
Manjšo skrinjo, ki je nastala v delavnici Romana Šviglja, v svoji dnevni sobi razstavlja šahovski velemojster Gari Kasparov. Med lanskim obiskom Slovenije ob svetovnem mladinskem prvenstvu v šahu mu jo je podaril Jonas Žnidaršič. »Jonas je prišel do mene, našel me je na internetu. Oblikoval je posebne šahovske figure, ki jih ni imel kam dati. Idealna stvar je bila, da dobi nekaj etnološkega, pristno slovenskega. Na koncu se je odločil, da mu jih bo dal v skrinji. Zato sem naredil posebno manjšo skrinjo. Sam Kasparova nisem srečal, mi je pa Jonas potem pisal, da je bil izjemno zadovoljen.«
