Les našega Stradivarija bi zdržal tudi 500 let

Milan Oreški s Pšate pri Domžalah izdeluje violine. Njegova delavnica, ki je pravzaprav goslarski atelje, deluje naravnost sterilno. Obliči, dleta, primeži in drugo orodje so več kot zgledno pospravljeni. Pravi, da dela po 14 do 16 ur na dan, poleg tega veliko razmišlja, raziskuje in ustvarja.

Po poklicu je avtoklepar. Ukvarjal se je tudi z usnjeno galanterijo in svečarstvom. Vprašanje, kako je začel izdelovati violine, je torej povsem ustrezno. »Moj namen ni bil zgolj to, da violino v resnici izdelam,« pove Oreški. »Inštrument mora delovati kot celota, torej mora imeti tudi svoj zvok. Vse, kar izdelam, prenašam iz narave. Zvok mojih violin je nekaj povsem novega in drugačnega. Ob tem ne smem pozabiti na primeren les; to sta po navadi javor in smreka. Les mi je vedno deloval toplo in že od mladega sem ga rad obdeloval. Nekoč sem v časopisu bral članek o gospodu, ki izdeluje violine. Potem sem tudi sam poizkusil, ali sem iz pravega testa. Nastala je prva violina in nato druga. Prišel je prof. Lorenz in preizkusil glasbilo. Bil je neizmerno navdušen, zato tudi jaz. Zdaj že dvanajsto leto izdelujem glasbila. Učil sem se popolnoma sam.«

Vzel je torej kos lesa, knjigo in začel. »Tu ni nobene znanstvene fantastike, moraš samo logično razmišljati,« pojasnjuje. »Tudi znana goslarja Stradivari in Guarneri nista bila znanstvena fantastika. Predvsem sta tudi onadva logično razmišljala in zadeve dognala do konca.«

Posebno poglavje Milana Oreškega je priprava lesa in to je najpomembnejše področje. »Les je treba poznati, predvsem njegove lastnosti,« razmišlja naprej Milan. »Vendar to ni dovolj, treba ga je oplemenititi. Moji tovrstni procesi so dolgotrajni. To ne traja leto ali dve, to traja veliko več let. Vse poteka na naraven način, saj me kemija ne zanima. Prepričan sem, da bo tako pripravljeni les zdržal tudi 500 let in več.«

Več kot to ne pove, saj je njegova skrivnost, prav gotovo tudi povsem njegov izum. Toliko še izvemo, da se celice, ki so odprte, skrčijo, in tako se tudi skrči les. Zaradi tega ton hitreje potuje. Šele potem pride na vrsto orodje.

»Popolnoma sam sem se dokopal do priprave lesa,« dodaja. »Verjemite mi, ni mi težko izdelati violine. Želel pa sem nekaj več in sem to nenehno iskal. Vedeti moramo, da je v lesu 75 odstotkov zraka, in v takem lesu, če bi ga uporabil za violino, bi se izgubljali toni. Pri lesu, ki ga uporabljam, imenujemo ga torej oplemeniteni les, se toni ne izgubljajo. Zato violina lepo poje.«

Pravi, da se je s svojim postopkom vrnil v 16. ali 17. stoletje. Oreški se je odločil za drzno potezo. Po njegovem postopku oplemeniteni les je predal na oddelek za lesarstvo biotehniške fakultete, saj želi izvedeti, kaj bodo pokazale strokovne analize.

V pogovoru večkrat poudarja, da se les krči. Tako mora izbrati primerno večji kos, da bo imelo glasbilo na koncu ravno pravšnje mere. Že pred leti je les pripeljal iz Bosne, nekaj ga je dobil tudi z domače Pokljuke. Tudi ob še tako skrbni rabi se les z leti počasi kemijsko in strukturno spreminja, torej se stara.

Z različnimi kemijskimi in termičnimi obdelavami ga je mogoče toliko spremeniti, da je to staranje upočasnjeno ali povsem zavrto, meni doc. dr. Aleš Straže z oddelka za lesarstvo biotehniške fakultete. Spremenjene lastnosti lesa, ki ga pripravlja Milan Oreški, so potrdili tudi raziskovalci omenjenega oddelka. Straže navaja, da je tako pripravljena smrekovina lažja, a hkrati enako toga in trdna, torej je treba za vzbujanje zvočnice violine iz tega lesa dovesti manj energije. Začetne raziskave nakazujejo tudi večje dušenje torzijskega nihanja, kar lahko prispeva k boljšemu tonskemu sozvočju. Strokovnjaki so tudi izjemno zadovoljni z dimenzijsko stabilnostjo tega lesa. To je tudi za raziskovalce nekaj novega, saj do zdaj niti niso pomislili, da bi lahko kdo tako pripravil les za izdelavo glasbila. Tak lahko zdrži vrsto let, celo dolga stoletja, in to je lastnost, zaradi katere verjetno še danes igrajo na Stradivarijeve violine enako odlično kot v davni preteklosti.

Tudi Milan Oreški je bil presenečen, ko je videl, kako se je les krčil. Slikovito opiše: »Imeti moram material za violo, da bom na koncu dobil oziroma izdelal violino. Zame je ogromen dosežek, da sem prišel do teh spoznanj.« Je to torej svetovni fenomen? Je morda Milan Oreški v svojem razmišljanju in s svojimi postopki prehitel slavnega Stradivarija? Ali bi torej lahko violine Milana Oreškega postavili ob bok violinam mojstra iz italijanske Cremone? Bi si upal sprejeti izziv, da bi kdo preizkusil obe violini, Stradivarijevo in njegovo, torej violino Milana Oreškega, ob tem pa ne bi vedel, za čigavi gre? Odgovor mojstra s Pšate je pritrdilen. »Brez posebnih pomislekov bi privolil v tak preizkus,« sklene.