Predlani se je po dolgih 43 letih spet spopadel z vršiškimi serpentinami. Zetu se je odlično upiral, tik pred vrhom pa mu je tri desetletja mlajši Stane vendarle za las ušel. »Kar dobro sem ga držal,« je za jedilno mizo ponosno rekel 72-letni Andrej Boltežar, pogovoru pa je iz kuhinje pozorno sledila njegova žena Marica.
Na mizo je položil grmado fotografij, dokumentov časa. Veste, legendarni Buldi, kot ga kličejo, je človek, ki je premikal meje slovenskega in tudi jugoslovanskega kolesarstva! Bil je namreč prvi izmed kolesarjev, ki so ga v začetku šestdesetih let povabili v športno četo takratne JLA. Kar je pomenilo, da se je tudi neutrudno vrtenje pedalov umestilo na zemljevid vrhunskih športov, da so se izboljšale razmere za trening, da je tudi sistem dokončno sprejel kolesarski šport. Če so se jim pred Buldijem še malce posmehovali, se jim odtlej niso več! Njegovo zmagoslavje po prestižni Dirki po Jugoslaviji leta 1963 je bilo več kot odmevno, prav tako obe zmagi po Srbiji pa trojna po Sloveniji in Hrvaški, takrat so že dobro vedeli, kdo je ta neustrašni Buldi, ki je tako vrhunsko dirkal po vzhodni in zahodni Evropi, tudi po Afriki, kdo je ta Barjanec, ki je tako hladnokrvno spravljal v žep takrat vrhunske Hrvate Bilića, Levačića in Valčića, Slovence Škerlja, Valenčiča in Ronerja pa premetenega Srba Radoša Čubrića. Da, dobro so vedeli.
Balkanska godlja
Bil je kot legendarni belgijski kanibal, Eddy Mercx, nepopustljiv do amena. Nikomur ni ničesar podaril. »Veš, zlepa nisem pustil!« Čubrić ga je v eni izmed etap Dirke po Srbiji leta 1966, ko je Boltežar tako rekoč od starta do cilja nosil vse tri majice, tako za leteče in gorske cilje kot seveda tudi tisto najbolj cenjeno, rumeno, nagovarjal: »Buldi, pusti mi, da pobedim bar ovaj brdski cilj?!« Boltežar mu je med vožnjo raje navihano zabrusil: »Možeš, da pobediš, samo ako me odšprintaš! Ja pustit ti neču!« In mu ni.
»Bil sem precej konflikten, zajeban kot hudič,« priznava. »Dokaj nepriljubljen, še posebno med Srbi.«
Nemara ga je leto poprej prav ta ostri barjanski značaj stal že dobljeno zmago po Jugoslaviji, kdo ve. Z njo bi postal nasploh prvi, ki bi mu na tej dirki uspelo slaviti še drugič. »Takrat sem bil res v življenjski formi.« Start v Ljubljani, cilj v Skopju. Buldi je napadel v tretji etapi, kmalu po Reki. »Ušel sem in pripeljal v Zagreb v rumeni majici!« To majico je potem v svojem slogu nosil vse do zadnjega dne. Pred njim je bil le še kronometer Kumanovo–Skopje, še dobro se spominja te nočne more. »V cilju so mi že vsi čestitali, stal sem že na zmagovalni stopnički, ko mi sporočijo: 'Nije to to, napačno su suci izračunali!'« Sredi svinčenih časov se je za nameček znašel še v klasični balkanski godlji. Njegov trener Oskar Rozman se je stepel, šele policisti so umirili situacijo. »Nič, potem sem bil drugi ...« je globoko zavzdihnil. Brez obrazložitve, zakaj. »Partijska linija v Kolesarski zvezi Jugoslavije,« kot je dejal, si očitno ni želela, da bi bil prav on prvi, ki bi mu uspel ta zgodovinski dvojček – pa še Slovencu povrhu?!
Vzemi kolo in pojdi
»Mari, kdaj sem nehal dirkati?« je vprašal ženo.
»Konec leta 1968!« ga je spomnila.
»Dovolj sem imel! Ni se mi več obračalo, kot sem si želel.« Treniral je enako, telo pa mu je na vsakem klancu vse odločneje sporočalo, da po 12 letih intenzivnega kolesarjenja pač ne zmore več. Takrat je, ne da bi slutil, še zadnjič zapeljal čez Vršič in ga, kot že veste, za lep čas prekrižal. Pozneje se je čezenj leta in leta vozil le še s spremljevalnim vozilom kot dolgoletni trener in selektor slovenske in mladinske jugoslovanske reprezentance, čez njegove roke so šle generacije izjemnih kolesarjev, ki na območju nekdanje Juge praktično niso poznale poraza. Kot selektor mladincev se je udeležil vseh največjih tekmovanj na domala vseh celinah. Selektor je bil vse do razpada prejšnje države.
Boltežar, pionir sodobnega kolesarstva pri nas, je bil tudi prvi, ki se je pri nas začel preživljati izključno s kolesarstvom. »Moje delo je bilo – kolesarstvo,« pove brez ovinkarjenja. »Le pozimi sem moral nekajkrat razvoziti neka darila,« se nasmehne. Službo je dobil v Astri, ki ji je bil zapisan vse do penzije. Do leta 2000. »Ko se je začel moj amaterizem,« je dejal sproščeno. Penzijo je zares dojel kot počitek. Kolesa še videti ni hotel. Čez desetletje se je vendarle streznil, tako ali drugače. »Tako ne bo šlo več naprej,« si je dejal, žena je vzela kredit in si je šel kupit novo specialko. »Seveda mi je odleglo, da spet vozi,« prizna Marica.
Na Vršič je zadnjič pošteno trpel, priznava Buldi, kdo pa ne bi, smo dodali. »Vršič je že isti, a kaj ko gre vse počasneje,« se kar ni in ni hotel pomiriti ta večni perfekcionist.
Lani je bilo že precej lažje, lani je prevozil že lepih 8000 kilometrov. S formo je pri 72 letih še kar zadovoljen. »Še kar. Lahko bi bilo pa tudi bolje,« se je namrgodil, žena pa je le zavila z očmi. Buldijeva prva letošnja fura bo šla že v kratkem mimo Podpeči in Borovnice, šel bo vse tja do Pekla, če se bo dobro počutil, bo skočil še do Želimelj. Začel bo po polžje, z lažjimi prenosi. Marica mu bo za seboj skuhala čaj, v katerega bo pomešal gel, vitamin C in glukozo. Jedel bo banane in sir. Za boljše kolesarjenje toplo priporoča tudi hojo v hribe pa fizično delo in seveda – kolo, kolo in še enkrat kolo. Oziroma kot pravijo Italijani: »Prendi la bicicletta e vai!« Vzemi kolo in pojdi!
Kako se je začelo?
Andrej Boltežar že od rojstva živi v Črni vasi. »Na Barju ni nihče kolesaril!« se spominja. Doma so imeli manjšo kmetijo, mama Angela je bila gospodinja, oče Andrej kamnosek. Oba sta imela kolo, a le mama mu ga je posojala. Z njim se je ogromno prevozil, iskal klance, kot tistega na grad, na Golovec ali pa do rakovniške cerkve. »Tudi po štirikrat sem šel tja gor in dol, vsi iz šole so me gledali, potem pa sem jo ucvrl še na grad, a tudi nanj sem se moral povzpeti vsaj dvakrat.« Ko se je kot 16-letni fantič po Wolfovi ulici vračal iz vajeniške šole, se je v izložbi zagledal v fotografije, na katerih je bila ovekovečena znamenita dirka Berlin–Praga–Varšava.
»Učitelja za telovadbo Žitnika sem takoj vprašal, ali obstaja kakšen kolesarski klub v Ljubljani.« Čez nekaj dni se je z maminim kolesom pojavil na prvem treningu. Oče je bil ostro proti, zato je šel, da ne bi posumil, od doma kar v hlačah, suknjiču in čevljih. Zbor je bil pred viško gimnazijo. Šli so do Postojne in nazaj. Oni s specialkami, on z maminim starim in predelanim kolesom z ogromnim krmilom v hlačah in čevljih. Začeli so. Drveli so in drveli, Buldi pa jim je zlahka sledil. »Kaj sem pa hotel, če se mi je pa tako lepo vrtelo,« se je smejal. V Postojni so pojedli kremšnito in šli nazaj. Vsi so bili na moč presenečeni nad njegovo močjo. Klub Odred mu je že kmalu omogočil prvo specialko – ki pa jo je moral pred očetom še dolgo skrivati na kozolcu. Oče se je sprijaznil, šele ko je sin začel dosegati prve velike zmage.