V množici ekonomskih migrantov se je v poznih petdesetih v Melbournu na povabilo tete znašla tudi takrat 17-letna Helena Leber iz Senožeč. Danes še sama ne ve, kako je prepričala starše, da so jo pustili samo na tako dolgo potovanje, kjer je bil vsakodnevni življenjski ritem sicer dokaj dobro organiziran. Na ladji so jih med en mesec dolgo potjo učili osnovno komunikacijo v angleščini, a se je sporazumevanje bolj ali manj vrtelo okoli yes in no ...
Brezčasna modrina
Spomini oživijo še posebno ob obisku migracijskega muzeja v središču Melbourna, kjer je med drugim na ogled orjaška replika značilne potniške ladje, s kakršnimi je na peto celino v približno stoletju prispelo več kot devet milijonov priseljencev z vsega sveta. Doživetje neskončno dolgih popotovanj je prepričljivo tudi zato, ker se ladja trese in guga, da so prvi koraki obiskovalcev, ko so znova na trdnih tleh, še nekoliko negotovi, v ušesih pa še dolgo odzvanja značilno brnenje.
Hitro si je našla delo v frizerskem in kozmetičnem salonu, ki ga je poznala in jo je veselilo. Tu se je spoznala s prvim življenjskim sopotnikom. Ime Pierr van de Laak je izdajalo nizozemske korenine. Ustvarila sta si družino, v kateri so se rodili Adrian, Pierre in Angelique. Pozneje sta se razšla, a ves čas ohranila spoštljive prijateljske odnose. Ohranila pa se je tudi družinska tradicija – frizerski in kozmetični salon, ki ga je Helena vodila okoli 30 let, danes pa tradicijo uspešno nadaljuje sin Pierre. O njegovi priljubljenosti ne pričajo le reportaže v lokalnih medijih, ampak tudi številna mednarodna priznanja.
Ljubezen na radiu
Tudi Helena se je hitro vključila v delo izseljenskih skupnosti. V Melbournu je bilo to Slovensko društvo Melbourne (SDM); v značilnem izseljenskem multikulturnem okolju je bilo sicer še več slovenskih in drugih društev, klubov in organizacij, ki so v povojnih desetletjih z neizmerno veliko odrekanja zgradili veličastne domove z obsežno infrastrukturo ter pozneje bogatim kulturnim življenjem in družabnimi aktivnostmi.
Sredi 70. let so se vključili v programe etnične radijske postaje 3EA v Melbournu. Pionirsko delo s slovensko radijsko uro je začel Ivo Leber, ki je v Avstralijo prispel 1952. pri 27 letih. Z nemščino, precej dobro angleščino in italijanščino si je prve napovedovalske in prevajalske izkušnje pridobil že na ladji, ko je prek zvočnikov v različnih jezikih obveščal potnike. Na radijski postaji sta se našli tudi sorodni duši, Ivo in Helena. Najprej voditeljski par, pozneje pa ljubeča partnerja vsak s svojo zakonsko izkušnjo vse do Ivove smrti pred nekaj leti.
Vse bo še dobro
Vsi, ki so ju poznali – bila sta tudi neutrudna sodelavca na mnogo izseljenskih prireditvah –, so preprosto dejali: naša legendarna Ivo in Helena. O tem, da sta bila več kot pol stoletja z mnogimi prostovoljnimi sodelavci gonilni sili najrazličnejših izseljenskih aktivnosti, pričajo številna priznanja. »Danes je največ vreden občutek, ko lahko storiš nekaj za drugega,« pravi Helena. Njena mlajša prijateljica, publicistka Barbara Suša, je o njej napisala: »Helena ima redko magično lastnost, da zna iz človeka izvabljati dobro.« In res, niti v pogovoru o zapletenih stvareh ne išče krivde in krivcev. Raje pove: vse bo še dobro ...
Življenje ji ni prizaneslo s preizkušnjami
Toda tudi po tem, ko je v prometni nesreči 1995. izgubila hčerko Angelique in dve sorodnici iz Maribora ter je še sama komaj preživela, se ni zaprla vase. Moč črpa v družini, zdaj že odraslih otrocih in devetih vnučkih. Zadnja leta vse svoje moči še naprej razdaja starejšim. Opešanim slovenskim skupnostim, ki vse težje vzdržujejo nekoč mogočne slovenske domove in klube, je predlagala, naj jih prodajo in odprejo manjše, priročnejše kotičke za priložnostna medgeneracijska srečanja oziroma varovana stanovanja. Nekatere pobude so uspešnejše, druge manj, starejši odhajajo, pešajo, mladi so prezaposleni.
