VIDONCI – Skromna kajža, borna zemlja, kopica otrok. Značilna podoba marsikaterega dela slovenskega podeželja, še zlasti severovzhodnega v minulih stoletjih. V Vidoncih pri Gradu, srcu današnjega krajinskega parka na Goričkem, se je 1928. Franc Sukič, drugorojeni od 11 otrok, že pri 16 letih odpravil v svet. Ni mu bilo dano, da bi se še kdaj vrnil. Zato pa danes svoje korenine s toliko večjim zanimanjem raziskuje njegov pravnuk Leandro Rossano Sukich iz četrte generacije slovenskih izseljencev v Argentini.
Dedek je bil pravi frajer
Diplomirani komunikolog in novinar iz Cordobe, mesta, kjer je svoj drugi dom našlo precej slovenskih družin, ki so pred več kot osmimi desetletji ustanovile Slovensko podporno društvo, je letos najprej sodeloval na seminarju za učitelje slovenskega jezika v tujini, nato je nadaljeval jezikovno izpopolnjevanje na filozofski fakulteti v Ljubljani, zdaj pa širi svoja obzorja s popotovanjem po Evropi.
Ne praded Franc ne ded iz Argentine nista nikoli obiskala Slovenije. Niti v tujini jim ni bilo postlano z rožicami, še posebno če pomislimo, kako so se v neznani svet podali mladi kmečki fantje in dekleta, večinoma neizobraženi, razen morda z nekaj rokodelskimi veščinami, a brez znanja tujih jezikov. Zato je občudovanja vredno, kako so se znašli. Franc in njegov starejši brat Karel sta se uveljavila kot zidarja in v Concordii skupaj zgradila na desetine hiš. Leandrov dedek Ruben iz naslednje generacije pa je bil že pravi frajer, bi lahko rekli; prekrižaril je rodno Argentino, Kolumbijo, Peru, Venezuelo...
Nepozabni obiski
V novih družinah so se sledi prejšnjih generacij ohranjale le prek orumenelih pisem in fotografij, stiki so se z leti rahljali. Prelomen je bil trenutek, ko je Leandrova mlajša slovenska sorodnica Martina, vnukinja pradedkove sestre Roze, izbrskala argentinska pisma svojega brata Franca. Takrat se je Leandro najprej sam lotil učenja slovenščine, pozneje pa je stopil ob bok svoji učiteljici Gracieli Mravlje in drugim, ki si prizadevajo ohranjati jezik in identiteto med četrto ter tudi že peto generacijo Argentincev slovenskega rodu. Pomagala mu je pri oblikovanju slovenskega odgovora v pismu, ki je potem romalo v Kupšince. Sodobna komunikacijska tehnologija, znanje tujih jezikov in odprtost današnje mlajše generacije so potem pospešili zadevo.
Leandro se je še isti dan po končanem učiteljskem seminarju ob ljubeznivi pomoči mlajšega prekmurskega rojaka Primoža, ki živi v Ljubljani, napotil v Vidonce. Najbrž je odveč razlagati, kako vsestransko vznemirljivo je bilo to odkrivanje korenin. Za komunikologa in novinarja je bilo popotovanje od kraja do kraja med bližnjimi in daljnimi sorodniki – Sukiči, Farteki, Mariči, Novaki – po Prekmurju, Porabju nepozabno zabavno in »predvsem kulinarično naporno«.
Po pradedkovih stopinjah
»Morda se vam zdi to moje res iskreno čustveno doživljanje teh krajev, ki sem jih poznal le iz pripovedi, nenavadno. Pradedka nisem poznal, saj je umrl 1974., jaz pa sem rojen leta 1987. Še dedek je ohranil malo prekmurskih besed. Ampak v tem okolju je prekmurski jezik celo meni zvenel domače.« Tako je pripovedovala tudi Ester Cmor, v Argentini rojena Leandrova rojakinja, ki ji je prav znanje arhaičnega prekmurskega jezika pomagalo, da v Buenos Airesu ohranja bisere v arhivu ter vse povezuje še na sobotnem slovenskem radiu, v Cordobi pa je k sodelovanju pritegnila tudi Leandra.
Mladi sogovornik je za diplomsko delo o zgodovini, komunikaciji in organizacijski kulturi v slovenskem društvu v Cordobi prejel nagrado urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Na ugodno oceno slovenskih recenzentov in s tem na priznanje njegovi španski mentorici, profesorici Stelli Regis so bili ponosni tudi na državni univerzi v Cordobi. Leandro je s sodelovanjem še dveh kolegov pripravil praktično uporabno analizo, ki vsaj zmanjšuje strah, da bodo postarani klubi in združenja slovenskih izseljencev počasi ugasnili.
V manjšem društvu v Cordobi so znali pritegniti precej sveže krvi in poživiti društvo. Pestrejša ponudba literature, sodobni filmi slovenskih ustvarjalcev, razstave sodobne umetnosti, različni natečaji in družabne prireditve privabijo tudi mlajše. Po drugi strani pa so lahko del teh aktivnosti slovenskih izseljencev v Argentini spoznali tudi v matični domovini, ko je kustosinja oddelka za slovenske izseljence Slovenskega etnografskega muzeja mag. Daša Hribar pred leti pripravila tematsko razstavo. Prav v teh dneh, ko se vrstijo številna izseljenska srečanja v Ljubljani in drugod po Sloveniji, so v Narodni in univerzitetni knjižnici odprli razstavo z naslovom V objemu dveh svetov: Slovenci v Argentini.