Le zaradi sinčka še 
ima voljo do življenja

KOJSKO – Zgodba 27-letne Alje Markočič iz Goriških brd je še en dokaz, da je v naši državi težko preživeti posamezniku, kaj šele družini, tudi takrat, ko pridno hodiš v službo. Alja prihaja iz šestčlanske družine, ima dva brata in mlajšo sestro. Od 18. leta se je selila že desetkrat. Eno leto živi v Kojskem v občinskem stanovanju, če temu lahko rečemo stanovanje. Prekrasna Goriška brda so posejana z idiličnimi sadovnjaki in vinogradi, do kamor seže pogled, a prostori, v katerih živi, so živo nasprotje tej naravni lepoti.

Do stanovanja v večstanovanjski hiši vodijo strme stopnice. Poleg vlage, ki udari v nos takoj ob vstopu, ga dodobra napada zob časa, očitno je, da ga lastnik, Občina Nova Gorica, slabo vzdržuje. S sten in iz kotov se bohotijo vlažni madeži, tako je v dnevni sobi s kuhinjo, kabinetu, hodniku in spalnici. O tem, kako škodljiva je vlaga za mater in otroka, čigar pljuča se še razvijajo, ne gre izgubljati besed. Stene prekrivajo plakati in drugi dekor, a ne z drugim namenom, ampak da se prekrijejo luknje v steni in črne, grde plesnive madeže.

Alja, sicer s končano triletno slaščičarsko šolo, je z obema rokama zagrabila ponujeno delo v gostilni, kjer lahko delovnik traja tudi do treh zjutraj. Pot od doma do službe in nazaj je dolga 62 kilometrov. »Če ne bi bilo sina, teh preizkušenj in revščine ne bi zdržala,« obupana pojasni. »Staršev nimam od 18. leta. Z menoj se ne pogovarjajo.« Zakaj so odtujeni, povprašamo. »Poročila sem se s fantom, ki ni naše vere, in se preselila k njegovi družini. Odnosi tam pa so postali nevzdržni, nezdravi. Morala sem oditi, nastanili so me v materinski dom v Solkanu. Ločila sem se po slabih dveh letih zakona, v njem pa se je rodil sin, moje vse v življenju.« Fantič, ki ji daje tisto nekaj volje, je z njo dvakrat na teden in vsak drugi vikend. Čeprav se je borila za skrbništvo, je morala v tistem trenutku priznati, da mu oče, ki ima svoj dom in redno zaposlitev, česar sama ob ločitvi ni imela, ponuja več.

Alja, ki smo ji plačali račun za elektriko za 130 evrov in vodo v znesku 11 evrov, še potoži: »Sama sem, nimam podpore, grozi mi, da bom v nekaj tednih na ulici, pod kakšnim mostom. Zaradi izvršbe, dolga, v vrednosti tisoč evrov na mojem osebnem računu, sem mogla februar preživeti z 220 evri, toliko mi je ostalo, nisem mogla poravnati najemnine ne drugih nujnih stroškov. Tri položnice za stanovanje ostajajo odprte, ena za 120 evrov in dve po 67. Drugih nujnih neporavnanih obveznosti iz naslova stanovanja je za najmanj 500 evrov.«