Življenje 66-letnega upokojenca Petra Zvera z Mote pri Ljutomeru je pestro. Med dogodki, ki so se globoko vtisnili v njegov spomin, je še posebno zanimiv tisti, ki je povezan z najvišjo istrsko goro Učko. Dviga se za opatijsko obalo, z njenega 1401 meter visokega vrha Vojaka ob lepem vremenu seže pogled čez ves severni Jadran z otoki, Gorski kotar, Velebit, Čičarijo, Tržaški zaliv in italijansko obalo tja do Julijskih Alp in Dolomitov.
Kot bi zazvenele strune
Med oktobrom 1967 in marcem 1968 je Peter služil tedanji domovini v Lovranu pri Opatiji v Istri: »Bilo je 25. ali 26. februarja 1968 okrog 6.40, ko sem na dvorišču vojašnice čakal na jutranji zbor. Na lepem sem zaslišal nekakšen nežen ton, kot bi postavili kitaro v kot, pa bi zazvenele strune. Zvok je bil resnično nekaj posebnega. Ne vem, ali povsem naključno ali me je nekaj pritegnilo, ampak ozrl sem se proti Učki. Nad njo sem zagledal velik ognjeno rdeč predmet ovalne oblike. Zastrmel sem se in onemel. Zrl sem vanj kot v čudež, nisem umaknil pogleda, dokler ni izginil.«
Peter o doživetju razglablja: »Če je Učka visoka 1400 metrov, je moral imeti leteči objekt po moji oceni premer med 70 in 80 metri. Ko se je spustil nad morje, sem natančno zaznal obliko dveh skupaj stisnjenih krožnikov, torej kot vesoljsko plovilo iz raznih upodobitev NLP. Nikakor pa se ne morem spomniti, ali je objekt rotiral. Gledal sem, kot bi ohromel. Ko je objekt letel čez morje, sem pomislil, da bo na drugi strani treščil v gorovje. Pa ni, dvignil se je toliko, da je nizko preletel gorske obronke, nato pa izginil za Velebitom.«
Desetminutni privid
Po Petrovem prepričanju je vsa predstava trajala približno deset minut. Žal le v njegovem videnju, saj NLP ni videl prav nihče od sovojakov. Zakaj o tem dolgo ni z nikomer spregovoril, Peter pojasnjuje: »Po odsluženi vojski sem leta 1970 šel s trebuhom za kruhom v sosednjo Avstrijo. Tam sem pridobil licenco minerja in to delo opravljal vse do upokojitve leta 2009. Neverjetno dogodivščino iz JLA sem večkrat nameraval povedati otrokom, a je nisem, saj sem se bal, da se mi bodo le posmehovali. Ko sem jim naposled povedal, so se mi res smejali. Ne moti me preveč, saj tudi zdaj, 45 let pozneje, še vedno natanko pomnim, kje in kako se je zgodilo. Me pa muči vprašanje, kako da sem jaz videl objekt, a nihče drug. V Avstriji sem govoril s starejšim človekom, ki se spozna na tovrstne pojave; dejal je, da vsi ne vidimo vsega. Zakaj jaz, se še vedno vprašujem.«
Donedavna za javnost nedostopni dokumenti britanske obrambne obveščevalne agencije razkrivajo, da je od svojih specializiranih uradnikov zahtevala, naj opazujejo sleherno potencialno grožnjo iz vesolja in ji sledijo. Če naprave niso zemeljskega izvora, je seveda treba ugotoviti njihov namen in nalogo. Frustrirani obveščevalni strokovnjaki so se zavedali, da bi jih jemali veliko bolj resno, če bi imeli NLP na zunanji površini narisano rdečo zvezdo, ki bi kazala na Sovjetsko zvezo. Nekatere je ob razkrivanju skrivnostnih pojavov vznemirjala možnost izkoriščanja atmosferske plazme, za katero so sprva trdili, da je NLP, ali kroglaste strele za novo tehnologijo orožja. Večina uradnikov je bila sicer zelo zadržana. Iz dokumentov je razvidno, da se je neki častnik leta 1979 vpraševal, čemu bi vesoljci hoteli obiskovati tako nepomemben in nezanimiv planet, kot je Zemlja. |
