VRHPOLJE – Cerkev sv. Tomaža, ki »stoji nad vasjo Vrhpolje pri Kozini, tik ob italijansko-slovenski meji«, je v registru kulturne dediščine vpisana pod evidenčno številko 3628: »Cerkev je ohranjena kot ruševina, sestavljajo jo stene trostrano zaključenega prezbiterija, pravokotne ladje in zvonika, ki je ohranjen samo do druge etaže.« Propadanje, na katero jo je obsodil strogi obmejni režim po drugi svetovni vojni, se nadaljuje tudi zdaj, ko je državna meja z Italijo samo še notranja meja med članicama Evropske unije brez omejitev gibanja. Prejšnjo zimo se je sesul še zadnji del strehe nad prezbiterijem in pod seboj pokopal oltar. Do golega so jo oskubli še tatovi. Jo bodo do tal, kot so že župnišče zraven?
Osla privezovali k oltarju
Ob godu zavetnika sv. Tomaža apostola se pri ruševinah med stoletnimi lipami vsako leto spet zberejo k maši. Ob vznesenem petju združenega cerkvenega pevskega zbora iz Trsta pod vodstvom zborovodje Edija Raceta je letošnjo daroval župnik Hrpelj - Kozine Iztok Mozetič. Razveselile so se je tudi tri Marije, kot so se v šali poimenovale Marija Magajna, Marija Hirsch Magajna in Marija Ferluga.
»Dolgo nismo smeli niti gor, ker je bila tam vojska,« je dejala Magajnova in se dotaknila upanja: »Par let nazaj je gospod naredil mašo, nekaj denarja se je tudi zbralo, že sem dobila upanje, da bo cerkev prišla nazaj. Zdaj pa, ko je še zadnji del strehe padel dol in zasul oltar, upanja nimam več.«
Nad Vrhpoljem leži pred stoletji opustela naselbina Veliko Gradišče. V zvezi z njo pozna Marija Ferluga prav posebno prigodo: »To je resnica, čeprav se sliši neverjetno. V letih pred drugo svetovno vojno je krt na travniku Jožefe Ferluga na vrhu krtine pririnil čisto pravi zlatnik. Tudi takrat je bila huda kriza, zaradi pomanjkanja ga je prodala gostilničarju Muhi v Lokev za dve vreči moke. Muha naj bi ga naprej prodal muzeju v Trst, še zdaj je menda tam. So pa potem razkopali vse okrog krtine, da bi našli še kak zlatnik – pa niso več nobenega.« |
Upanje ubijajo tudi tatvine: »Pokradli so vse. Da bi cerkev zaščitili, so naši vaščani na vhodna vrata postavili železje – še to so pokradli. Zraven smo na žegnu (pokopališču) pred časom naredili kapelo (mrliško vežico), potem še drugo, z obeh so korita (žlebove) pokradli. Tako je. Kar vem, to povem.«
Prvih dveh Vrhpoljcev, ki sta umrla po drugi svetovni vojni, niti pokopati niso smeli gor, povedo: »Enega so pokopali na Kozini, drugega v Mihelah. Da smo smeli s Krvavega Potoka do vasi, smo dobili dovolilnico. Smo zato na Kozino raje hodili po prostem gozdnem kolovozu čez hrib Videž.«
Pred vojno je bil sv. Tomaž župnijska cerkev, po vojni je del fare z vasjo Gročana ostal čez mejo: »Naš zadnji župnik Janez Zalokar je bil leta 1949 izgnan v Lokev. Je imel hitro selitev – zvečer so mu naročili, da mora biti zjutraj prazen farovž. Dokumentacije je vzel, samo kolikor je na hitro utegnil. Kar je ostalo, je prav vse izginilo. Dostop do cerkve so nam zaprli. Le kdor je imel ob meji senožeti, je dobil dovolilnico. Cerkev so uporabljali vojaki, osla, s katerim so prenašali živež med karavlami, pa so privezovali za oltar. Po 1954., ko je bila določena meja, so po predhodnem obvestilu spet dovolili pokopavati. Ampak samo za Vrhpolje, medtem ko je bilo prej to pokopališče tudi za Gročano, Pesek in Drago.«
Vrhpoljske Marije, naše sogovornice, ne pozabijo posebne slovesnosti pri porušeni cerkvi: »Tomaž Kodrič, zdaj je župnik v Lokvi, je bil kot diakon pri župniku Milanu Preglu v fari Klanec-Hrpelje-Rodik, mi spadamo zraven. Novo mašo je bral na Sveti Gori, tu pri sv. Tomažu pa jo je ponovil.« Pozabiti ne morejo niti Pregla: »Zelo priden, zlat človek je bil, dosti družaben, na izlete nas je vodil. Peli smo, molili, čudovito je bilo, da ga ni mogoče pozabiti.« |
Zdravilne moči
Zaradi obmejnega režima so se zlasti mladi Vrhpoljci razselili na vse konce: »Čez mejo, v Koper, Ljubljano, na Reko, Jesenice. Šli so stran, saj tu ni bilo perspektive. Ostali so le redki. Kljub temu nas niti ni tako malo, pred kratkim so nas šteli – nas je 81.«
V šestdesetih so dovolilnice ukinili: »Od takrat smo prosto hodili gor.«
Tisti čas se je podrla streha župnišča: »Na cerkvi pa nekje okrog 1968. Nato je še strela udarila v zvonik in se je zrušil še ta.«
Pot mimo sv. Tomaža je zadnja leta vse bolj priljubljena med pohodniki, namenjenimi na razgledni hrib Kokoš.
Pravijo, da pri sv. Tomažu veje posebna energija: »Ko je postalo spet svobodno, sta začela k sv. Tomažu redno zahajati mož in žena, tržaška Slovenca. Ona je enkrat povedala, zakaj prihajata. Mož je tako zbolel, da so doktorji rekli, da bo težko ostal. So ga pripeljali k sv. Tomažu, pomolili in prosili – ob odhodu domov je že lahko hodil. V zahvalo sta redno prihajala na obletnico, oltarje okrasila z rožami in prižgala sveče.«
Na Tomažev god je pred leti maševal koprski škof Jurij Bizjak: »Smo ga hecali, če bi se dalo cerkev obnoviti. 'Kolikor denarja boste vi zbrali za obnovo, toliko ga bom jaz dodal,' je rekel. Ampak nas vaščanov je premalo, bi morala naša srečka na loteriji zadeti!«
