Mauro in Rino sta prvi dve mladi morski želvici glavati kareti (Caretta caretta), ki so jima namestili satelitski oddajnik, nato pa ju na plaži v Piranu v petek izpustili v morje. Težko sta že čakali ta trenutek, in ko sta živahno zaplavali kar med tamkajšnje dogodka vesele kopalce, ju majhna upogljiva antena z oddajnikom na zadnjem delu oklepa ni prav nič motila.
»Ta najsodobnejša tehnologija omogoča sledenje želvam. Oddajnika bosta na oklepu pritrjena približno eno leto, kolikor bodo trajale baterije, nato se bosta samodejno snela. Želv ne ovirata pri plavanju, oblikovana pa sta tako, da je malo verjetno, da se kam zatakneta,« je pojasnil doc. dr. Bojan Lazar, vodja projekta na Inštitutu za biodiverzitetne študije Znanstvenoraziskovalno središče Univerze na Primorskem.
Inštitut namreč znotraj mednarodnega projekta NETCET (Mreža za varstvo kitov, delfinov in morskih želv v Jadranu) vodi satelitsko spremljanje morskih želv v Jadranu in kopica podatkov o gibanju Maura ter Rina se že zbira – vsakič, ko želvi priplavata na površino po zrak in so nad njima sateliti. Ne gre samo za spremljanje njunega gibanja, ampak tudi za podatke o profilu potapljanja, času, ki ga preživita na določeni globini, in skratka o njunem obnašanju.
O projektu NETCET njegov sodelavec Tilen Genov pravi: »To je projektna mreža, v kateri sodelujejo vse države ob Jadranu. Na našem inštitutu izvajamo del projekta, ki je osredotočen le na satelitsko sledenje mladih želv. Projekt se je začel letos in bo trajal še eno leto, z njim pa želimo pridobiti podatke o gibanju predvsem mlajših želv.«
Plitvo slovensko morje ključnega pomena za preživetje
Ni namreč znano, kje vse se mlade želve, stare od tri do šest let in z oklepom od 30 do 45 centimetrov, gibljejo v času odraščanja. Pri nas se pojavijo predvsem v toplem delu leta, ko se v prvem življenjskem obdobju hranijo s prosto plavajočimi organizmi, zatem pa izključno z organizmi, ki se zadržujejo na morskem dnu. Mlade imajo naše morje tako rade, ker se še ne morejo globoko potapljati, kar pri nas ni treba. Poleg tega je severni Jadran bogat z njihovo osnovno hrano, kot so vetrnice, polži, školjke in raki.
Plitvo slovensko morje je v Sredozemlju zato za njihovo preživetje ključnega pomena. »Ne vemo pa, kam odplavajo, ko naše morje jeseni postane zanje prehladno in se morajo premakniti južneje. Ne vemo niti, kako daleč južno gredo. Za nekatere odrasle je znano, da prezimijo na zunanji strani Lošinja, kjer so temperature višje, za želvice pa ne vemo, ali gredo tja ali morda celo niže v Jonsko morje. S satelitskim sledenjem bomo to razkrili in odgovorili na vprašanja, katera so njihova območja, kakšne so njihove selitvene poti in kje so, ko jih ni pri nas,« pojasnjuje Genov.
Satelitsko spremljanje vsake želve stane približno 6000 evrov, kar vključuje tako opremo kot najem uporabe satelitov, sicer pa je za celoten projekt NETCET v jadranskih državah namenjenih iz sklada IPA Adriatic kar 2,7 milijona evrov. Naši raziskovalci bodo v kratkem v morje tako izpustili še tri s satelitskimi oddajniki opremljene želve in do oktobra še pet, vse države vzdolž Jadrana pa skupaj 25. Dobljeni rezultati bodo izjemno pomembni pri prizadevanjih za njihovo varstvo. Glavate karete so namreč ena najbolj znanih in hkrati najbolj ogroženih živalskih vrst Sredozemlja.
Čeprav jih opazi le malokateri obiskovalec slovenske obale, so želve redni prebivalci slovenskega morja. So zaščitene, žal pa se jih pri nas kar nekaj poškoduje, ko se zapletejo v kak odvržen laks, ribiške mreže ali pa jih povozi hitro plovilo. Zato proučevalci želv prosijo ribiče in vse navtike, da če naletijo na poškodovano žival, pokličejo na 041-981-990, da jo bodo prišli iskat in bodo poskrbeli zanjo. To še zlasti velja, če so opremljene s satelitskimi oddajniki.
Za slednje Genov še pravi: »Če se ujame v mrežo in je nepoškodovana, jo je treba čim prej spustiti v morje. Če pa želva pogine, nas o tem obvestite, da jo prevzamemo, saj bomo lahko oddajnik namestili na kako drugo.«
Na območju Jadrana je po nekaterih ocenah približno 70.000 želv, severno od črte Zadar–Ancona pa kakšnih 50.000. Karete lahko zrastejo do velikosti oklepa enega metra in doživijo dobrih 80 let.