Kot menda vsakogar od nas je tudi mene doletelo, da pri svojih, sicer najlepših letih, kar naenkrat nisem več mogla prebrati deklaracij na izdelkih, a sem to pripisovala majhnosti črk. Potem sem zelo počasi in postopoma ugotovila, da so moje roke postale prekratke tudi za branje knjig in časopisov. Ja, nastopil je čas za prva očala. Ker sem, kot verjetno večina ljudi, odlašala do zadnjega, sem do osebne zdravnice prišla šele takrat, ko brez velikega napora dobesedno nisem bila več sposobna prebrati niti vrstice. Za moj poklic precej nerodna zadeva.
Dobila sem napotnico za pregled v očesni ambulanti in namig, kam naj pokličem, da bo najmanj čakanja. A ko sem poklicala v očesno ambulanto, sem doživela prav to, kar doživi vsak Slovenec ali Slovenka, ko se želi naročiti pri specialistu, namreč – (pre)dolgo čakalno dobo. Datum mojega pregleda vida za očala je bil zamaknjen globoko v prihodnje leto, ob tem, da mi je sicer prijazna sestra povedala, da je sedem mesecev še zelo ugodno v primerjavi s čakalnimi dobami v prestolnici, kjer lahko traja kar leto in pol! Mi je pa mimogrede še namignila, da se lahko že naslednji dan naročim pri istem zdravniku v zasebnem očesnem centru, pa še boljše aparature naj bi tam imeli. Mi je sploh preostalo kaj drugega? Ponovno sem spregledala v slabem tednu in za slabih 30 evrov, kolikor je znašal pregled.
Moja težava je pravzaprav le težavica v primerjavi z zdravstvenimi tegobami, ki jih doživljajo drugi. V UKC Ljubljana je za prvi pregled v revmatološki ambulanti treba čakati okoli 670 dni, na urološkem oddelku za drobljenje kamnov 740 dni, za posege na moških spolnih organih celo 870 dni, kar je skoraj dve leti in pol! In vse to zgolj zaradi pogoltne elite, dobaviteljske in zavarovalniške, ki kuje dobičke, medtem ko ljudje ali plačujejo zasebnikom ali pa umirajo, ker si dragih diagnostičnih ali terapevtskih posegov ne morejo privoščiti. Le kako lahko odgovorni ob tem sploh mirno spijo?
