Le kako je to mogoče, se je spraševal štiričlanski zbor, ki se je po dolgem času ponovno sešel na Dolenjskem. »Le kako je to mogoče, da sem za enako delo v Franciji prejel kar petkrat večje plačilo, kot ga prejemam tu?« Paradoks je ta, da ga je med galske peteline izstrelilo prav podjetje, v katerem je zaposlen. Da bi kaj novega spoznal in se naučil? Zagotovo. Da bi tudi na lastni koži doživel, kako je slovenski delavec podcenjen, kako malo je pravzaprav vreden? Morda. »Le kako je to mogoče, da lahko napredujem le, če komu zlezem v rit?« pa se je žolčno vpraševal ta, ki dobi še precej manj od onega prej, ki je že toliko let obsojen na eno in isto delovno mesto, pa ni nesposoben, da ne bo pomote, kjer napredovanja oziroma stimulacije doletijo le ponižne kimavce, poniglavce in anemične povprečneže, »slamuhe,« kot se je izrazil, tiste, ki so pripravljeni za nekaj evrov več tudi ovajati, se prilizovati in potunkati boljšega od sebe, le kako je to mogoče?!
Ali je po obdobju policijske udbe zdaj napočil čas karieristične? Le kako naj si torej ta prekaljeni merilec, specialist na svojem področju, človek, ki dela z rokami in ne mlati prazne slame, privošči še kaj več, še kaj, zaradi česar si bi lahko ob koncu tedna napolnil baterije, uredil življenjske tekočine, zaradi česar bi še bolje delal in zaradi česar bi vsem tegobam navkljub še vedno tako rad hodil ob petih zjutraj v službo? Le kako bi bilo to sploh mogoče, če ne bi po službi še kaj malega pošušmaril, saj veste, vse za ta mizerni luksuz? Kako je to sploh mogoče?! Kaj pa, če slovenski delavec po utrujajočem, duhamornem in enoličnem šihtu v bistvu več ne zmore, ne zmore, da bi po šihtu opravil še en šiht? »Le kako je to mogoče, da že po nekaj letih ne premorem več tiste energije, zaradi katere bi svojim učencem ponudil še kaj več od tega, kar jim nudi obvezni učni načrt?« pa se je vprašal še osnovnošolski učitelj, s kreditom na grbi, ki vsem štrukljem navkljub ne zasluži kaj prida več kot prej omenjena dva. Le kako je to mogoče, da smo res tako globoko padli?
Seveda je rešitev, denimo, odhod v tujino, toda ali mora svoje otroke lastna mati (država) res požreti? Mačka, kot vemo, požre svoje mladiče, če ugotovi, da niso sposobni preživetja. Le kako je torej mogoče, da je država (po komaj 20 letih) ugotovila, da njeni državljani nismo več sposobni preživeti?
