NA KOŽO

Le Cerarju ne bi 
smela ugovarjati

Objavljeno 20. april 2016 00.35 | Posodobljeno 20. april 2016 00.36 | Piše: Jadran Vatovec
Ključne besede: komentar

Če pa bi Bizjak Mlakarjeva premierju še kar kimala, ji on zagotovo ne bi skrivil lasu?

Če bi se premier Miro Cerar na začetku leta lotil rekonstrukcije vlade, v zadnjih dneh zagotovo ne bi bil v takšni zagati zaradi upora (trme, neubogljivosti) ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar. Vendar se je Cerar, ko je ministrica izrekla zelo resne obtožbe na račun zaposlenih na RTV Slovenija, še strinjal, da so bile njene besede bržda »le napačno razumljene«. Ko so številni razočarani državljani opozarjali, da je bilo marsikaj v zvezi z letošnjo osrednjo proslavo na predvečer slovenskega kulturnega praznika škandalozno in neprimerno – ministrica pa naj bi bila za vse to najmanj objektivno odgovorna –, Cerar spet ni mignil niti s prstom. Glavo je naš premier tiščal v pesek tudi takrat, ko sta nacionalni svet za kulturo (NSK) in Društvo slovenskih pisateljev (DSP) naštevala razloge, zaradi katerih naj Bizjak Mlakarjeva končno ne bi več ministrovala slovenski kulturi. Kar na lepem pa je njen največji, tako rekoč smrtni politični greh, zaradi katerega je predsednik vlade napovedal, da bo, če mu do včeraj opoldne ne bo ponudila odstopa, predlagal njeno razrešitev, postalo to, da si je drznila ugovarjati oziroma da ni hotela upoštevati, da mora prav ministrstvo za kulturo bdeti nad vzdrževanjem nezalitega dela jame in skrbeti za monitoring tako imenovanega vplivnega območja nekdanjega rudnika živega srebra v Idriji. Točno, šele njeno kljubovanje – ko je ugovarjala Cerarju, se je resda sklicevala na črko zakona – je bilo za predsednika vlade kaplja čez rob non plus ultra. Zaman mu je poskušala dopovedati, da želi predvsem preprečiti nevarnost (za premoženje in življenje ljudi na območju Idrije), ki se ji ne bo več mogoče izogibati, če bo samo ministrstvo za kulturo poslej bdelo nad sanacijo idrijskega rudnika. Po Cerarju naj bi ministrica prav s tem namreč dokazala, da ni pripravljena upoštevati ne vladnih ne njegovih usmeritev. In kaj si lahko državljani mislimo po vsem tem? Da bi Bizjak Mlakarjeva najverjetneje lahko nekaznovano ustrelila še veliko kozlov na kulturnem področju, pa ji predsednik vlade kljub temu ne bi skrivil niti lasu, če še vedno ne bi jasno in, kar je bilo menda najhuje, javno ugovarjala Cerarjevi interpretaciji smotrnosti posameznih odločitev njegove vlade. 

Deli s prijatelji