Z zaprtjem dela Slovenske ceste v sredini Ljubljane dobiva slovenska prestolnica čedalje bolj evropske poteze. Zagotovo bo negodovanja veliko, ljudje bodo potrebovali nekaj časa, da se privadijo na nove poti, da odkrijejo novo najhitrejšo traso in da se sprijaznijo, da nikoli več ne bo tako, kot je nekoč bilo. In nekoč je bilo marsikaj drugače, na primer, nekoč ni bilo cest in železniških tirov. Zemlje ni dušila mreža kovine in asfalta, ki danes drži njen obraz kot zajeda. Prvi ljudje so postavljali poti predvsem po terenih, ki so bili težje prehodni, gorski prelazi, prehodi čez močvirnat ali gosto porasel teren in podobno. Danes si življenja brez cest ne znamo več predstavljati, cesta pomeni pot domov, je znak, da se približujemo človeku, hollywoodski filmi se končajo, ko junak stopi iz primeža krute divjine na trdo zvesto cesto. Zgolj misel, da so ceste lahko škodljive ali celo nepotrebne, je v celoti v nasprotju z našim dojemanjem sveta in sistemom vrednot. Malone bogokletno. Ljudje imamo radi ustaljenost in ceste imajo lepo navado, da večinoma ostajajo na istem kraju. Nihče ne razmišlja, kako obremenilne so za okolje oziroma da bi bilo življenje brez njih prav tako mogoče. V resnici je naš način transporta zelo primitiven in ni videti, da bi se kdor koli poskušal temu upreti.
Kadar je govor o cestah in poteh, se moramo zavedati, da po eni strani krajšajo čas, v katerem premagamo določeno razdaljo, hkrati pa tudi opravičujejo razdalje in diktirajo smer razvoja naše družbe, ki ostaja odvisna od fosilnih goriv in še kar ostaja hipnotizirana nad idealom osebnega avtomobilskega prevoza. Treba se je le za trenutek sprehoditi zunaj okvirov in že se nam bodo začele ostriti alternative cestnemu prometu. Če bi obstajala volja, bi lahko našemu dojemanju poti pridali vrste dimenzij, ga iztrgali krivulji odnosa med hitrostjo in časom. Ceste so navadne prasice, ki se prehranjujejo s trupli povoženih živali, žvečijo ogorke cigaret in pijejo kri nesrečnikov ter solze njihovih svojcev in prijateljev.