Lahko goljufaš vse ljudi nekaj časa in nekaj ljudi ves čas, ne moreš pa goljufati vseh ljudi ves čas, je sredi 19. stoletja ugotovil 16. ameriški predsednik Abraham Lincoln, čigar lik v režiji Stevena Spielberga je veliki poraženec letošnjih oskarjev.
Le koliko časa nas že vlečejo za želodec proizvajalci in prodajalci izdelkov iz govejega mesa? Leto, dve, deset let? Bogve, jasno je le, da je to, kar vemo, konjska figa, to, česar ne vemo, pa konjušnica. Saj ne da me skrbi, ali imam v telesu nakopičenega preveč konjskega DNK; doma ali v službeni menzi, lufthanza ji tudi rečemo (konkurenčni pa jat), sem pojedel še manj lazanj kot porcij žrebička na rukoli pri Figovcu. Ampak če so me nategovali leta in leta kot Lance Armstrong, športne stavnice in armada drugih nategunov, me prime, da bi jim skozlal vse za nazaj in še z obrestmi.
Sporne testenine torteline z žlahtnim dodatkom so v naše trgovine lifrali iz Liechtensteina. Do zdaj sem mislil, da imajo v tem paščku med Avstrijo in Švico le carino pa brezcarinske prodajalne, okej, tudi 14 kolajn s svetovnih prvenstev v alpskem smučanju. Vsekakor ne velikih mesnopredelovalnih obratov z mlinčki za tretji svet, pardon, tretjo Evropo! Ali pa lazanje po bolonjsko, se pravi, po konjsko: naš trgovec jih ni pripeljal iz Grčije ali Italije, ampak, pozor – iz Luksemburga. A jih delajo v bankah in železarnah, ali kaj?! Res, čudna so pota trgovskih verig, predvsem pa težko sledljiva.
Ob aferi je nemški minister za razvoj spohal fantastično zamisel, ob kateri se človek vpraša, ali morda ni jedel norih krav, ne le tistih s konji zmešanih. Predlagal je namreč, da se razkrinkano mesovje vrže na krožnik revežem. Da ne bo šlo v nič. Gesta velikega politika, na katero bi morala uboga gmajna še bolj velikodušno odgovoriti: nein, danke, naj meso podarijo menzam evropskega parlamenta in vseh parlamentov članic Evropske unije, kjer se pri polnih koritih pod ceno krmi uboga politična kasta.
