V uvodu lahko povemo, da je ta naš sprehod skozi Biblijo nekakšna svetovna premiera te tematike, zbrana na enem mestu in v takšnem obsegu. Skoraj vsi prevodi Svetega pisma še vedno ne upoštevajo dejstva, da gre pri opojni ali močni pijači v bistvu za pivo.
Sveto pismo piva ne omenja
Velika večina svetovnih publicistov, ki pišejo o pivu, še danes zatrjuje: Sveto pismo piva ne omenja. Kar seveda ne drži in priča o njihovi površnosti. Slovenci smo že 1935. vedeli, da Sveto pismo, ko omenja jedi in pijače v Sveti deželi, poleg vina navaja tudi pivo. Za to vedenje se lahko zahvalimo Viljemu Nemenzu, takratnemu direktorju Pivovarne Union, publicistu in velikemu poznavalcu zgodovine pivovarstva. Leta 1935 je poznal mnoga dejstva v zvezi z zgodovino piva, ki so današnjim (bolj ali manj) uglednim publicistom še vedno neznana. Nemenz ve in nam to tudi sporoča, pivo v Bibliji je, o njem se piše, govori in se tudi pije! Kakor mnogi drugi ugledni in pametni Slovenci preteklosti je tudi on zamolčan in pozabljen, toda njegovo poznavanje pivovarske zgodovine nas lahko še danes preseneča:
Prvi varilni predpisi Babiloncev izvirajo iz leta 2800 pred Kristusom. Izdelovanje pravega piva je bilo torej znano že pred kakimi 4500 leti. Pri starih Egipčanih je varjenje piva izčrpno podano že v slikah 5. in 6. dinastije leta 2750 do 2500 pred Kristusom. Pri Hebrejcih se pivo omenja že v Svetem pismu pod imenom šekar ali šeker. V nadaljevanju navaja, kje je pivo omenjeno kot pijača, ki ga večina prevajalcev Svetega pisma imenuje močna pijača. Šekar – opojna pijača je v svetem pismu tudi na tistem mestu, kjer se poroča, da sta se Aronova sinova opijanila z vinom in šekarjem in nato zgorela na žrtveniku. Ta navedek najdemo v tretji Mojzesovi knjigi (3MZ 10,9: Kadar greste v shodni šotor, ne pijte vina in opojne pijače ne ti ne tvoji sinovi, da ne umrete! To je večni zakon iz roda v rod.). (Vsi navedki: SP na internetu, osnovna izdaja 2001.)
Začetek tega navedka iz nemške Grünewaldove Biblije iz leta 1934 se glasi: »Trink weder Wein noch Bier …« Francoski prevod pravi: »Tu ne boiras ni vin, ni boisson enivrante (opojne pijače), toi et tes fils ...« Enako tudi Nizozemci: »Jij en je zonen mogen geen wijn of andere drank drinken …« Tudi Španci: »No beberéis vino ni licor (alkoholna pijača), no sea que muráis ...« in Hrvati: »Kad ulazite u Šator sastanka, nemojte piti vina niti opojnoga pića ...«.
Iz vseh teh prevodov lahko ugotovimo le to, da še danes večina, ki prebira Biblijo, ne ve, da ta poleg vina omenja tudi pivo. Izjema so le Nemci, in še to le bralci omenjene izdaje iz leta 1934, ter Angleži, ki berejo Contemporary English Version iz leta 1999: »You must never drink beer or wine …«
Močna pijača
je naš ljubi pir
Različni prevajalci Biblije so se skozi čas zelo različno lotevali te tako zelo nepomembne (ali pa tudi ne) teme. Vino je vselej vino, sicer pa so prevajali na moč različno, mnogi so se tej besedi preprosto izognili in jo izpustili. Nekateri so jo istovetili z vinom in so se tako izognili podvajanju vino in močna pijača v istem stavku. Drugi so vztrajali pri močni pijači. Najpogumnejši in najpametnejši so končno dojeli, da je močna pijača prav ta naš preljubi pir.
Ko bralec primerja nekatere odlomke iz prevodov Biblije v različne jezike, se po navadi zgrozi; razlike so takšne, da kaj kmalu dojame, da nekateri prevajalci niso bili niti slučajno kos takšnemu delu. Vzemimo za primerjavo nemški prevod iz Izaije – Isa 19:10: »Und seine Wasserträger stehn geschlagen, bekümmert alle seine Bierbrauer«. (Govor je o nosačih vode in pivovarjih.) Ko ta odlomek primerjamo s starejšim slovenskim, dobimo naslednjo misel, ki je popolnoma zunaj konteksta: »Pazniki bodo ko zbiti, vsi dninarji otožni.«
Če bi za trenutek pozabili na pivo in bi se šli forenzike (kar je danes zelo moderno), bi lahko ugotovili, da je naš Viljem Nemenz po vsej verjetnosti moral poznati nemško izdajo Svetega pisma Die Bibel Grünewald, saj le ta dosledno prevaja do tedaj znani starkes Getränk z Bier – pivo (najmanj 28-krat) – druga izdaja iz istega leta, Paderborner/Henne-Rösch-Bibel 1934, namreč komajda pozna besedo pivo, in še to le v enem primeru, v večini drugih se ji izogne. Naš znani odlomek z Aronovimi sinovi so prevedli tradicionalno – Lev 10:9: »Wein und starkes Getränk dürft ihr …«
Veliko novejša nemška Biblija, Pattloch-Bibel 1980, prevaja naš odlomek takole: »Wein und Rauschtrank dürft ihr, du und deine Söhne, nicht trinken …« Začne z vinom in opojno pijačo in se tako spretno izogne neljubi politizaciji te problematike. Ista izdaja pa se vseeno vsaj enkrat ojunači in v Mihaelovi knjigi pogumno omeni pivo (Mic 2:11: »Ja, wenn einer käme und Dunst und Trug vorlöge: Ich predige euch von Wein und Bier!«)
Predniki so ga radi luckali
Že kaj kmalu smo se prepričali, da se v teh 2000 in več letih ni nič kaj bistvenega spremenilo. Naši predniki, kjer koli so pač živeli in kdor koli so že bili, so ga enako radi luckali, kot to počno ljudje danes. To seveda ni priporočljivo, je pa nekakšen izhod v veselju in žalosti. Gre za spreminjanje stanja zavesti. Če so ljudje takrat čutili potrebo po takšnem spreminjanju, jo enako čutijo še zdaj. To nam lahko pove samo eno, da življenje ni nič boljše, kot je bilo takrat. Po drugi strani pa pijača spremlja vsa ljudstva, tako v radosti kot tudi v žalosti. Rojstvo, poroka, smrt in vse drugo vmes so zadostni razlogi za proslavljanje.
Seveda pa je vino med pijačami tega časa na prvem mestu
Prva Mojzesova knjiga (Geneza) ga omenja kar 11-krat. Seveda ne smemo misliti, da je Sveto pismo nekakšen vinski ali pivski brevir. Kakor ga ljudje vsevprek radi pijejo, tako ga oblast skoraj dosledno tudi prepoveduje ali vsaj želi omejiti porabo alkohola. Obenem ga kaj rada prodaja in si tako pridobi ogromno denarja ne glede na stranske učinke. V Mojzesovih knjigah se omenja vino pri obredu darovanja Gospodu (4 Mz 6,20), kot pitna daritev (4 Mz 15,5), v vsakdanjem življenju (5 Mz 11,14), pri prehrani (Job 1,13) in kot pijača tistih, ki bodo omagali v puščavi (2 Sam 16,2).
Pošteno si privoščijo vino v peti Mojzesovi knjigi (5Mz 32: 32 in 33): (32): »Zakaj njih trta je od sódomske trte/ in iz gomórskih nasadov;/ njihovo grozdje je strupeno, njihovi grozdi so grenki;/ (33) strup zmajev je njihovo vino/ in okruten strup gadov.«
Velikokrat slišimo ostro kritiko na račun pijančevanja in še ostrejšo prepoved. Temu smo priče že v našem glavnem citatu o Aronovih sinovih. Prva dva, Nadaba in Nabuha, je Gospod pokončal zaradi nedovoljenega darovanja. Po celi vrsti peripetij in nesporazumov Mojzes končno ukaže Aronu in drugima sinovoma Elezarju in Itamarju: Kadar greste v shodni šotor, ne pijte vina in opojne pijače …
Prepovedi je še več
V četrti Mojzesovi knjigi (4Mz 6,3) Gospod naroči Mojzesu, naj govori Izraelovim sinovom in jim pove, da kadar mož ali žena naredita posebno zaobljubo, naj se vzdržujeta vina in opojne pijače.
Monahovi ženi, ki je bila neplodna, angel sporoči, da bo zanosila, in ji naroči (Sod 13,4): »Zdaj se torej varuj in ne pij vina ali opojne pijače ter ne uživaj nič nečistega!«
Tipičen prikaz uničujočega delovanja čezmernega pitja najdemo v Izaijevi knjigi (Iz 23,7): »Grožnja duhovnikom in lažnim prerokom (7) Tudi ti se izgubljajo zaradi vina in blodijo zaradi opojne pijače, duhovnik in prerok se izgubljata zaradi opojne pijače, zmedena sta od vina. Blodijo zaradi opojne pijače, izgubljajo se v videnjih, omahujejo v razsodbah. (8) Kajti vse mize so polne izbljuvkov, ni mesta brez umazanije.«
Pregovori so pač pregovori, morajo nam sporočiti kakšno modrost
Nič drugače ni s svetopisemskimi. (Pr 20,1): »Vino in druge zablode (1) Posmehljivec je vino, razgrajač je opojna pijača, kdor se omamlja z njima, ne bo postal moder.« Na hitro omenimo še enega, ki nima neposredne zveze z našo temo, a jo dobro podkrepi. »(9) Kdo more reči: ‘Moje srce je čisto, prost sem svojega greha?‘«
Izaija je bil, kot vse kaže, prava nadloga za pijance tistega časa, lahko bi ga primerjali z današnjimi sodniki za prekrške. Med drugim nam sporoči tudi naslednje tehtne ugotovitve (iz 5,11): »Gorje njim, ki vstajajo zgodaj zjutraj in iščejo opojno pijačo, ki se zadržujejo pozno v noč in jih ogreva vino.« In (iz 5,22): »Gorje njim, ki so hrabri, kadar se napajajo z vinom, pogumni, kadar mešajo opojno pijačo, ki oproščajo krivičnega zaradi podkupnine in kratijo pravico pravičnemu.«
Verjetno pa se je le malo ustrašil, da bo prevelika zamera (pri Slovencih), in na koncu nam pove tudi tole (iz 56,12): »Pridite, vzel bom vina, napijmo se opojne pijače, jutrišnji dan naj bo kakor današnji in še veliko boljši!«
Češki avtor A. L. nam daje najnatančnejši pregled alkoholnih zadev iz Biblije. Zbral je vse omembe vina. Tiroš (hebrejsko: vino) je omenjen 38-krat, jajin (opojno kvašeno vino) 140-krat, oinos (grško: vino) 25-krat in šekar 23-krat. Šekar razlaga kot opojno pijačo iz zrnja, sadja, medu in datljev. To pa so natanko tiste surovine, ki jih navaja V. Nemenz kot nujne za pripravo piva v davnih časih pred našim štetjem.
