Na nedavnem državnem prvenstvu v kotalkanju v Renčah je Lucija Mlinarič znova zmagala. Pravzaprav to ne bi bilo nič presenetljivega, 26-letna Šempetrčanka je pač naša daleč najuspešnejša kotalkarica, njen zadnji vrhunski mednarodni dosežek je bil lansko drugo mesto na svetovnih igrah neolimpijskih športov v kolumbijskem Caliju.
Povedala je vsem
A tokratna zmaga v Renčah je njej in vsem, ki jo poznajo, pomenila veliko več od dosedanjih. Osvojila jo je namreč komaj eno leto potem, ko so ji zdravniki povedali, da ima raka na dojki. »Pred prvim nastopom je bila kar velika psihična vojna. Spomini so se vračali na lanski 9. julij, ko sem prav po državnem prvenstvu izvedela za diagnozo svoje bolezni. Težko se je bilo vrniti prav na isti kraj in ob enaki priložnosti. Bilo je naporno, a sem zadovoljna, da sem po le štirih tednih pravega treninga zdržala in zmagala,« je po letošnjem zmagoslavju povedala Lucija, ki se zdaj ambiciozno ozira tudi po novih mednarodnih preizkušnjah. Vsaj še leto ali dve bi rada tekmovala, »samo zato, da bi bila gospodar svojega telesa, da bi lahko rekla, zdaj bi pa rada končala, ker sem na to pripravljena. Ne pa, da me je nekaj ustavilo.«
Vaša najizrazitejša značajska lastnost? S kom bi si želeli preživeti dan? Vaša največja razvada? Vaša najljubša knjiga? Vaša najljubša jed? |
Diagnoza, ki ji jo je lani sporočila mama, tudi ona se je pred nekaj leti spopadala z enako boleznijo, je Lucijo ustavila le za kak teden, ko nikogar ni želela ob sebi, ko z nikomer ni želela deliti svoje bolečine. »Trajalo je nekaj časa, da sem si priznala. In potem sem si dovolila ure in dneve samopomilovanja, jeze in žalosti. Racionalno sem se odločila, da preživim vse faze žalovanja. Kot bi delala športni načrt.« Potem pa je ubrala drugačno pot. Povedala je vsem, ki so jo poznali, o svojem boju z boleznijo je spregovorila tudi za medije, da pomaga sebi in drugim, da opozori, kako to ni zgolj bolezen starejših, kot so nekaj časa prepričevali njo.
Lekcija življenja
Levinja po horoskopu se je odločila za boj za življenje. In tudi za to, da se ji ne bi bilo treba za vedno odreči svoji veliki ljubezni, kotalkanju, s katerim se ukvarja že od tretjega leta. Kmalu po tistem, ko je izvedela, da ima raka, jo je čakala pot na svetovne igre. Mislila je, da se preprosto ne bo zmogla pripraviti na veliko tekmovanje, a so ji tudi pri tem pomagale spodbude ljudi, ki jim zaupa. S pogovori ji je priskočil na pomoč športni psiholog Ivan Kodelja, s katerim sta sodelovala že prej. Dr. Erik Brecelj, pozneje jo je tudi operiral, je od poti v Kolumbijo ni odvračal. Mama ji je rekla, naj gre izpolnit svoje športne sanje, potem pa naj razmišlja o operaciji in terapijah. Lucija je šla v Cali, v kratkem nastopu še nekoliko podlegla tremi, nato pa v dolgem programu kotalkala kot še nikoli. Ob stoječih ovacijah 7000 gledalcev in solzah podpore drugih tekmovalcev, Lucija jim svoje bolezni ni prikrivala, si je priborila srebrno odličje, ga dodala zbirki več kot dvajsetih dotlej osvojenih lovorik, nato pa zaprla športno vitrino in se podala v boj za življenje.
Z zdravniki se je najprej dogovorila, da ji bodo poskušali izrezati le rakavi tumor, pozneje se je odločila za odstranitev obeh dojk. Zdravljenja se je lotila pogumno in odločno, zamislila si ga je kot nekakšen kotalkarski dolgi program, ki traja štiri minute: prva minuta je bila operacija, druga kemoterapija, tretja radioterapija, četrta hormonska terapija. Lase si je obrila sama, deset dni po prvi kemoterapiji, a si lasulje, ki jo je za vsak primer sicer imela doma, ni nikoli nadela. Sprejela je bolezen, sprejela je tudi novo Lucijo. Bila je lekcija življenja, pravi. »Če ugotoviš, zakaj se ti je moralo to zgoditi, in iz tega povlečeš pozitivne stvari, je v redu. Tudi za vsako mojo medaljo je neka zgodba, ki ni nujno najlepša in najbolj prijetna. Nič mi ni bilo podarjeno in mislim, da so me vsa tista leta pripravljala na to preizkušnjo.«
Lucija, tudi študentka biopsihologije v Kopru, vsem polaga na srce, da je treba, kljub občasnim solzam in napadom panike, ostati pozitiven in razmišljati, da bo na koncu vendarle vse dobro. Junija je živahna kratkolaska rekla, da se ji ni treba več dokazovati. »Samo da si obujem kotalke in grem na ploščo, pa sem zmagala.« Tri tedne pozneje je, kot rečeno, zmagala na državnem prvenstvu. Ja, še ima tekmovalne ambicije, a zdaj, po hudi lekciji življenja, jih zna obvladovati. Z manj stresa, naporov, z več miru in zavedanja, da ji je življenje dalo še eno priložnost, da se ga naužije. In to šteje več kot vse tiste številne kolajne, ki visijo v njeni vitrini.
