NOVO MESTO – Čez nekaj dni bo kdo postal ob njegovem grobu, morda za hipec pomislil, da je v vsej tragediji dobro vsaj to, da ubožec sploh ni vedel, da se mu bliža konec, toda resnica je le ena. Mitja Kukman sploh ne bi smel oditi, star pa je bil šele 18 let.
V smrt na silvestrovo
Z materjo Zdenko in tedaj 10-letno sestro Klaro so se sredi novembra 2007 vselili v obnovljeno najemniško stanovanje na novomeški Kandijski cesti. Da tam nekaj ni v redu, bi morda lahko posumili že zaradi pogostih glavobolov, ki so pestili vse tri. Pa tudi njihovega mačka je nekaj očitno motilo, saj je ves čas rinil na balkon. A vse skupaj so pač pripisovali stresu po selitvi.
Konec leta pa je prinesel kruto spoznanje, da je na njih ves čas bivanja v novem domu prežala nevidna in neslišna smrt brez vonja in okusa. Dan je bil kajpak še posebno čaroben, bilo je namreč silvestrovo in vsi smo bili v pričakovanju večernih silvestrskih zabav. Vse je bilo popolno. Že dopoldne so h Kukmanovim prišli sorodniki, odpirali so darila, potem pa je Zdenka odšla v kopalnico, da se osveži, saj je morala potem po zelo pomembno stvar za tak večer biftek kajpak.
Morda se je še namuznila dajanju hčere in sina, kdo od njiju se bo šel prej stuširat, ko je prišla iz kopalnice, je pokazala na sina. »Kot da sem ga poslala v smrt,« nam je pozneje pripovedovala v solzah. Po pol ure ga ni bilo ven, iz kopalnice pa le moreča tišina. »Boš kmalu?« Nič. Odprla je vrata in »na tleh je ležal ovit v brisačo«, se spominja mati.
Reševalcem ni bilo jasno ničesar. Spraševali so, je mar kaj takega pojedel. Ko so ga odpeljali, je zanj veljalo: Morib. ad latens. Nepojasnjena smrt doma.
Le nekaj mesecev je bil Mitja polnoleten, tisti večer bi moral na zabavo k eni od prijateljic. Vsepovsod so se že veselili, Zdenka in Klara pa prešernih vzklikov nista slišali, sedeli sta v stanovanju in jokali. Mati je v rokah držala sinov mobilnik, nenehno je zvonilo, klicali so ga prijatelji, kod hodi, ona pa ni imela moči, da bi se jim oglasila. »Nisem jim mogla na tak večer povedati, da Mitje ni več.« A so še tistega večera prišli ponj; ko so jim sosedje povedali, kaj se je zgodilo, so se molče obrnili in tudi za njih je bilo silvestrovanje končano.
Obdukcija je razkrila: zastrupitev z ogljikovim monoksidom.
Katastrofalne napake
Za policijo in tožilce je bila smrt nesrečni dogodek, odločili so se, da ne bodo preganjali nikogar. Materi in sestri tako ni preostalo drugega, kot da svojo resnico poiščeta v poti pravde, in zdaj je pravnomočno razsojeno, da obstajajo ljudje, ki so odgovorni za smrt Mitje Kukmana. Gre za tri solastnike stanovanja, Dragico in Draga Bona ter Vilmo Javornik, ki pred oddajo stanovanja niso opravili pregleda kurilnih in dimovodnih naprav in merjenja emisij snovi v zrak, najemnikov pa prav tako ni nihče poučil o načinu uporabe etažne plinske peči, namenjene ogrevanju vode in stanovanja.
Ko je sojenje potekalo na novomeškem okrožnem sodišču, je bil strokovnjak za te zadeve naravnost osupel nad ugotovitvijo, da je bil vzrok čezmerne koncentracije ogljikovega monoksida in posledične Mitjeve smrti strokovno nepravilno izvedena napeljava kuhinjske nape in plinskega trošila v isto tuljavo dimnika ter njuno sočasno delovanje. Obremenil je tudi izvajalca del, saj je ta po njegovem zagrešil katastrofalno strokovno napako. Poleg nape je bilo namreč v kuhinji vgrajeno še dodatno mehansko prezračevanje. Pri hkratnem delovanju plinskega trošila v kopalnici in aksialnega ventilatorja ter nape se pod določenimi pogoji v stanovanju (predvsem odprta ali priprta vrata v predsobi oziroma kuhinji) v kopalnici ustvari podtlak, ki je večji od dopustnega, kar lahko povzroči vdor dimnih plinov iz plinskega trošila v kopalnico.
Lastniki stanovanja bi tako izvedenec morali po posegih v plinsko instalacijo opraviti meritve dimnih plinov in poskrbeti za obvezni letni pregled atmosferskega plinskega trošila.
Imata vsaj grob
Tri solastnike stanovanja so spoznali za odgovorne, Zdenki in Klari prisodili po 14.000 evrov plus obresti od vložitve tožbe sredi leta 2009. Kajpak so padale pritožbe. Jožef Klavdij Novak iz odvetniške družbe Čeferin, ki je zastopala Kukmanovi, je vztrajal pri zahtevku 20 tisočakov, saj je po njegovem prvostopenjsko sodišče premalo upoštevalo močno čustveno povezanost družine in pretresenost tožnic ob nepričakovani smrti.
Nasprotna stran je kajpak vztrajala, da ne more biti odgovorna za nekaj, kar so v resnici zamočili dimnikarji. Glede duševnih bolečin tožnic pa – kako krut zna biti včasih pravniški jezik – po mnenju tožene trojice že niso mogle biti tako hude. Zdenka in Klara tako po njihovem nista poiskali zdravstvene ali strokovne pomoči in sta kljub Mitjevi smrti še kar nekaj časa živeli v tem stanovanju ter po nepotrebnem podoživljali travmo.
Višje sodišče se je nato popolnoma strinjalo z okrožno kolegico Ano Novino. Lastnik mora oddati tako stanovanje, da ga bo lahko najemnik normalno uporabljal, pred oddajo pa tudi poskrbeti, da dimnikar pregleda kurilne naprave in instalacije. Toda ti lastniki tega niso storili, zato so odgovorni za tragedijo.
Višji sodniki so se strinjali tudi s tem, da bo po 14.000 evrov popolnoma primerna odškodnina za mater in hčer, ker da je to v skladu s pri nas veljavno sodno prakso. Čeprav so izpostavili pravdo, pri kateri je bila res prisojena višja odškodnina, pa zgodb po njihovem ne gre enačiti, saj imata v enem primeru mati in sestra grob sina in brata, in ga lahko obiskujeta, v drugem pa tega mati ne more, saj ga njen sin nima, pač pa leži pod ogromnimi kupi smeti. Gre kajpak za žalostno zgodbo o Ljubljančanu Žigu Kastrinu, ki ga je morilec odvrgel v zabojnik za smeti, odpeljal ga je smetarski avtomobil in odvrgel na Barju. Ko so to pristojni ugotovili, pa se ga ni dalo več najti.
